Prelepa snežna dolina

Dolina Tamar (1108 m) ima vse, kar si pohodnik zaželi: čudovit razgled na eno naših najlepših gora, Jalovec (2645 m), kočo na koncu, kjer se v mrzlih dneh lahko pogreje z vročim čajem. S soncem obsijana dolina, ki pa je lahko ledeno mrzla.

V primerjavi s kakšno drugo alpsko dolino je Tamar verjetno najbolje obiskana dolina v zimskem času. Urejena sprehajalna pot, urejene tekaške poti, za piko na i se pa na izhodišče lahko peljete s sankami, če jih boste imeli s seboj. Poleg tega je Tamar tudi za ledne plezalce zelo zanimiv, saj ima lahek dostop, nudi pa obilo slapov različnih težavnosti, najde se pa tudi kakšna t. i. skalno-ledena skulptura.

Izhodišče sprehoda do Koče v Tamarju je parkirišče pri planiški velikanki. Parkiranje vas bo stalo dva evra. Do Koče je približno šest kilometrov hoje, koliko dolgo boste hodili, pa je odvisno od vaše pripravljenosti oz. dejstva, koliko dolgo želite uživati v zimski idili. Slikovita alpska dolina je v obliki črke U, kar pomeni, da jo je v ledenih dobah preoblikoval ledenik. Na robovih doline so ledeniške morene in melišča.

V zimskih mesecih je po Tamarju "potegnjena" smučina za tekače na smučeh, ravno tako pa vas smerokazi opozarjajo, kje naj bi se gibali pešci. Enostavno sledite široki gozdni cesti, ki je dodobra prekrita s snegom. Približno na polovici poti se vam bo pokazal Jalovec, s svojimi 2645 metri, ena najlepših slovenskih gora. Kljub temu, da velja za zelo zahtevno goro, je ena naših najbolje obiskanih. Iz Planice sta leta 1884 prva priplezala nanjo dr. Julius Kugy in Andrej Komac.

Dom v Tamarju leži na nadmorski višini 1108 m in je odprt preko celega leta. Oskrbnika sta Vesna in Vladimir Miketič, ki se trudita, da ustrežeta željam planincev. Prvo kočo je leta 1899 zgradila radovljiška podružnica SPD-ja. V toku zgodovine so se lastniki doma menjavali, dokler ga leta 1965 ni prevzelo PD Medvode. V dveh gostinskih prostorih je 67 sedežev, točilni pult; pod napuščem pred domom je 20, zunaj doma pa 30 sedežev; v 12 sobah je 68 postelj, na dveh skupnih ležiščih pa 60 ležišč; WC, umivalnica in prha s toplo vodo.

V Tamarju je tudi izvir slapu Nadiža, ki je pravzaprav prvi izvir Save Dolinke, a v teh zimskih mesecih je dostop do njega nevaren, zato ga odsvetujem. Izvira na nadmorski višini 1232 m in takoj pade v 12-metrski slap. Pot do izvira je izpostavljena in v zimskem času poledenela. Izvir raje obiščite poleti!

Tamar pa krasi tudi lična Marijina kapela, ki jo je v 30-tih letih 20. stoletja postavil župnik Jožef Lavtižar. Čudovito dolino, na katero so bili domačini zelo navezani, saj se je tod pasla njihova živina, so obogatili še s kapelo, ki jo je leta 1936 blagoslovil škof Rožman. K Mariji Pomagaj v Tamar romajo tako domačini kot tudi gorniki, ki se podajajo v strmine okoliških gora; na zahodu so Ponce (najvišja je Visoka Ponca, 2274 m), na vzhodu sta Cipernik in Mojstrovka (2366 m), na koncu doline pa zimski diamant, Jalovec (2645 m).

Omenjena kapela je enoprostorna, ki se na južnem delu tristrano zaključuje, na severni strani pa je lopa s tremi loki. Asketska notranjost ima le sliko Marije Pomagaj, ki jo je naslikal frančiškanski slikar pater Blaž Farčnik. Kapela živi v sozvočju z naravo.

Preden zaključim, naj vas opozorim le na dejstvo, da je pot v Tamar pozimi pogosto poledenela in da hoja brez malih derezic pomeni tveganje padca, s tem pa tudi zloma kakšne okončine. No, v najboljšem primeru pa vsaj bolečega udarca. Torej, ne pozabite na derezice! Glede na to, da je novo leto pred vrati, vam predlagam, da se morda na silvestrovanje odpravite v Tamar. Če je novoletno jutro sončno, se ponavadi tudi jaz na prvi dan v letu odpravim na svež, mrzel zrak, v to prelestno alpsko dolino. Pravite, da boste šli Vi tudi? Ja potem pa, ko se srečamo, me pocukajte za rokav! SREČNO 2009 in VAREN KORAK!