Življenje je pravljica

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 1. avgust

Da ne bo pomote, vsak dan znova in z izjemno voljo, da ne rečem naporom, premagujem skušnjavo, da se smilim sama sebi ali se prepustim objokovanju svoje usode ali s solzami v očeh in tja v tri dni moledujem za zdravje. Tudi na tem sem že bila, da stanje, v katerem sem se nenamerno znašla oziroma sem vanj zabredla, z izgovarjanjem skrajno vulgarnih izrazov po domače povedano prekolnem. Tem negativnim skušnjavam in nakanam se uprem včasih z molitvijo včasih z vztrajnim ponavljanjem čarobnih besed, recimo, zdrava sem, zdrava sem, zdrava sem in tako stokrat ali dvestokrat, ali srečna sem, srečna sem, srečna sem in spet v nedogled ali brezskrbna sem ali močna sem ali – no, ja, kar koli pozitivnega mi v tistem kočljivem trenutku pač pade na misel. Vedno zaleže.

Kaj že pravi Louise L. Hay v svoji knjigi Moč je v tebi? Aha: »Od trenutka, v katerem se odločite za spremembo, do dokaza, da ste jo res nično izvedli, poteka obdobje prehoda. Nihate med starim in novim. Nihate naprej in nazaj med tistim, kar je bilo in tistim, kakršni bi radi bili ali kar bi radi imeli. Proces je popolnoma naraven in normalen. /…/ Potrebujete čas, da popolnoma osvojite novo in izvedete popoln premik. Vse dotlej morate pazljivo spremljati svoja prizadevanja za spremembo. /…/ V tem prehodnem obdobju se ne pozabite pohvaliti za vsak najmanjši korak naprej, ki vam ga uspe napraviti. Če se boste grajali zaradi koraka, ki ste ga napravili nazaj, postane sprememba nekaj morečega. Uporabljajte vsa orodja, ki so vam na razpolago, ko se premikate od starega k novemu. Zagotovite otroku v sebi, da je na varnem. /…/«

Znova in znova razmišljam o svoji usodi. Vprašanja, zakaj, se branim z vsemi štirimi in moram reči, uspešno. Namesto na brezplodno vprašanje, zakaj, se trudim poiskati odgovor na vprašanje, kaj naj bi se iz vsega tega naučila. Odgovora ne najdem. Vsaj zadovoljivega oziroma dokončnega, ne. Verjamem, da bom, ko bom poznala odgovor na to ključno vprašanje, povsem ozdravela. Za to pa je potreben čas in časa imam na pretek. Če ga nimam, si ga pa vzamem.

Morda grem v svojem razmišljanju, še zlasti pa v dojemanju okoliščin, včasih res predaleč, ampak si zaradi tega nikakor ne belim glave. Tako sem si, na primer, vtepla v glavo, da je kemoterapija za moje telo, tudi z lepotnega in ne le z zdravstvenega stališča, pozitivna. Kratko malo ugotavljam, da imam, odkar hodim na kemoterapijo, kožo na obrazu in tudi drugod po telesu precej bolj napeto in gladko, kot sem jo imela pred kemoterapijo. Odlično. Če bo šlo tako naprej, bom po končanem posegu mlajša najmanj za deset let. Ha ha ha. Zakaj, ne? Konec koncev je lahko življenje tudi pravljica. In v tej moji življenjski pravljici je pravljično to, da so mi število kemoterapij iz šestih ciklov zmanjšali na štiri. Gube gor ali dol. Kakor koli obračam, imam na koncu vendar raje več gub kot kemoterapij. (Se nadaljuje.)