Poletno poljansko morje

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 18. julij 2013 / 13:12

Oto Pestner v eni od svojih starih uspešnic poje o toplih julijskih nočeh. Vreme letos kaže, kot bi živeli v nekem drugem podnebju, kljub temu pa dnevna vročina v Poljanski dolini le zvabi obiskovalce k vodi. Kam?

Kopačnica, Pustotnik – Urejenega javnega kopališča v Poljanski dolini ne poznajo, mest ob Sori, kjer se zbirajo kopalci, pa je zagotovo veliko. Kdor si še upa, kdor meni, da je voda še dovolj čista za kopanje. Ali spet dovolj čista. Lani so mladi in starejši odkrili osvežitev v Kopačnici. »Vsak dan smo tu,« povedo mlada dekleta Ida, Tinkara, Klara in prijateljica, katere ime je ušlo zvoku diktafona, v ozadju so še Miha, Tadej in Matevž.

Punce razložijo, da ima voda okoli 23 stopinj Celzija, zato je prijetno, ob vročih dneh morda celo malce pretoplo. Iz bližnje Gorenje vasi jih starši pripeljejo za kako uro, dve ali tri. »Kvalitetno izkoriščamo prosti čas,« učeno pove Tinkara, ki se zaveda, da je uporaba bazena (bajerja) na lastno odgovornost: »Nič bolj nevarno ni kot vožnja s kolesom po dolini Kopačnice.« Za zdaj prometa do nastajajočih toplic še ni veliko, v prihodnosti ga bo najbrž več. Pot do bazena vodi skozi Poljansko dolino, za Gorenjo vasjo zavijamo proti Hotavljam in sledimo smerokazom za smučišče Cerkno.

Morje v Poljanski dolini

Vreme je lepo. V bazenu in ob njem, tu so še otroška igrala ter igrišči za odbojko in mali nogomet, garderobe in tuš, je okoli 30 obiskovalcev. Ob popoldnevih jih je običajno več. Evelin Filipič iz gostilne Lipan, ki skrbi za osvežilno ponudbo, ima svoj recept za določitev gneče: »Prejšnjo nedeljo je bilo tu toliko ljudi, da smo morali biti v strežbi štirje.«

Ne prihajajo le domačini, veliko družin prihaja iz Škofje Loke, tudi iz Ljubljane. Težko zdržijo v mestni pripeki, v betonu, zato se umaknejo v naravo. Na poceni izlet, saj tu vstopnine ni, občasno je treba le potrpeti, da se lahko osvežiš, saj bazen (ali bajer) res ni velik. »Starejši zelo radi pridejo zjutraj, ko še ni mladih in gneče,« pove natakarica, ki sicer v brunarici pri Topličarju ponudi samo domače izdelke. Domače iz Slovenije ali celo domače iz okoliških kmetij.

Takrat prvič slišimo, da se zdi, kot bi bili na morju. Diši po vodi, ko se kopalci namažejo z dišečo kremo, zadiši po dopustu. Ko mlade kopalce vprašamo, ali znajo plavati, me pogledajo z izbuljenimi očmi, v krohotu Ida le zavije z očmi. »Doma bi bilo dolgčas,« pove Miha, ki s prijatelji skače v bazen. O tem, da bi lahko v Kopačnici zrasel večji kompleks bazenov, vedo bolj malo. Zanima jih tisti trenutek, v njem pa uživajo.

Raj za otroke in starejše

Večino kopalcev je domačinov, ki so tu velikokrat. Irena Jezeršek pravi, da je tu raj za otroke, vendar si ga lahko privoščijo šele po opravljenem delu na kmetiji: »Ni le za otroke, tudi mi se ohladimo.« Tako izvemo, da se sedaj že tradicionalno ob bazenu zberejo na 1. januarja, zakurijo ogenj in namakajo v topli vodi, ki je že stoletja nazaj pomagala lajšati bolečine idrijskim rudarjem.

Testni bajer je v Kopačnici šele šest, sedem let. Na začetku, se spominja Irena Jezeršek, so morali najprej pokositi travo oziroma koprive, da se otroci ne bi spekli. Danes je zelo lepo urejeno, tudi ponudba ob bazenu je prava. To in lep sončen dan v Kopačnico privabi tudi več kot sto kopalcev.

»V časopisu sem prebrala o razvoju toplic v Kopačnici, pa sva prišli s kolegico pogledat, preden se odpraviva na Stari vrh. Zelo luštno je,« je prve vtise strnila Anita Mansutti iz Škofje Loke, njena kolegica Marina Kos pa je Terme Kopačnica, kot se bo morda imenoval nov kompleks, primerjala s toplicami v Snoviku.

»Tudi v Tuhinjski dolini so naredili najprej majhen bajer, kjer so najprej uživali domači otroci in preživeli otroš­tvo v in ob vodi. Nato se je našel investitor, ki je zgradil najvišje ležeče terme v Sloveniji,« pove Marina Kos, ki je bila pet let tudi zaposlena v Snoviku. Ve, da so nujni visoki vložki, vendar neokrnjena narava, v Snoviku in Kopačnici sta si podobni, privlači.

V Kopačnici naj bi jo celo bolj ohranili, saj naj bi tu zrasle lesene hiške, bivaki, kjer bodo turisti v najbolj pris­tnem stiku z naravo. »Angleži, Italijani, Nizozemci, Francozi pot nazaj k naravi že dolgo poznajo in uživajo v neokrnjeni naravi,« bojazni o tem, kdo bo prišel v Kopačnico, odmisli Kosova.

Ohladitev ob Sori

Pustotnik oziroma kopališče ob Sori obiščemo minulo nedeljo dopoldne. Kljub toplemu vremenu sta bila ob vodi zgolj dva mladeniča. Najbrž še malo pod vtisom prejšnjega dneva, ko so nekaj praznovali, kasneje to potrdi še tretji mladenič. Z mobilnega telefona si predvajajo glasbo. Med zidaki sta zakurila ogenj in kmalu se bodo na improviziranem kurišču znašle krače. »Napiši, da je treba tu postaviti žar,« mi Miha takoj opiše hibo novourejenega kopališča: manjka okrepčilo.

Kmalu naj bi bilo drugače, saj že iščejo gostinca, ki bi ponujal osvežilne pijače, morda še sladoled in narezek. Protipoplavni zid je lepo urejen, na 'plaži' so postavljeni tudi koši za smeti, nad zidom je ograja, tudi stopničke (oziroma lestev) vodijo v vodo. In seveda je tudi tu napis Uporaba za las­tno odgovornost. »Za zdaj sva še sama, po kosilu pa bo ogromno kopalcev. Tako je kot na morju, vendar se takoj pozna, ko malo zapiha, ni več nikogar,« že drugič slišimo razlago o morju, tokrat o morju blizu Žirov iz ust Luke.

Turistično–prireditveni prostor

Ideja o kopališču ni nova, saj so se na tem mestu kopali že prej, le precej bolj divje je bilo do sedaj. Tu je bila večja skala, dokaj globoka Sora, kar fanta opišeta kot sedanjo pomanjkljivost – nikjer ni mogoče skakati. Najgloblje voda v teh dneh sega komaj dobro čez pas odraslemu moškemu. »Neee, ni mrzla voda,« povesta, nato Luka razloži, da ima zagotovo vsaj 18 stopinj. Odločita se preveriti in skočita. Glede na to, da izvir ni daleč, res ni mrzla voda, vendar se s temperaturo vode v Kopačnici ne more primerjati. Ob vročini pa je tako bolje.

V tem delu Žirov naj bi zrasel kamp. Če bi hvalili, kot so se pred leti v enem od mest v Angliji, bi rekli, da bo turistično-prireditveni prostor, kamor spada tudi že urejeno otroško igrišče ter brunarica s konjsko menažo žirovskega konjeniška kluba, zrasel na mestu nekdanjega odlagališča gradbenih odpadkov. Na Otoku so ga park uredili z evropsko pomočjo, tu morajo naprej povsem prepovedati odlaganje odpadkov. A je že sedaj zelo lepo.

»Le glej, da boš lepo pisal o naših krajih,« mi nekoliko v šali zabičata fanta v Pustotniku. Le kako bi lahko drugače, še posebej, ker so v Poljanski dolini tako prijazni domačini.