Sedmica: Malo tega, malo onega

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / sreda, 31. december 2008 / 06:00

Še nekaj ur in prišli bomo do konca. Letošnjega leta, seveda. Bilo je vsega po nekaj; bilo je nekaj dobrega, nekaj slabega in nekaj srednjega. Po teh merilih je bilo torej iztekajoče se leto takšno kot vsako drugo: nič posebnega.

Vzorčen primer vsakega po nekaj je, recimo, šentviški predor. Dobro je že samo dejstvo, da so ga odprli, saj promet iz Ljubljane proti Gorenjski in obratno zdaj teče neprimerno hitreje kot takrat, ko predora še ni bilo. Prava sramota, in sicer ne samo za SCT ter Dars, pač pa za vso državo je bila, ko so predor po nekaj urah obratovanja na vrat na nos zaprli. Zdaj je situacija, vsaj kar se šentviškega predora tiče, na meji med dobrim in slabim, saj stvari uradno še vedno niso povsem urejene.

Po svoje spadajo v kontekst vsakega po nekaj tudi Marjetica Rupel in njene metle. Če odmislimo uporabno vrednost samih metel, je dobro že to, da so organi pregona (opogumljeni s četico raziskovalnih novinarjev) soprogo nekdanjega zunanjega ministra in zdajšnjega posebnega odposlanca vladnega predsednika Dimitrija Rupla ulovili in flagranti, se pravi, z metlami v roki. Pri tem je bilo domnevno sporno menda samo to, da je imenovana gospa metle tlačila v prtljažnik avtomobila, ki je v lasti države in ne, na primer, njenega soproga.

V deželici pod Alpami je bil pripetljaj z metlami nedvomno eno najodmevnejših odkritih domnevno inkriminiranih dejanj v iztekajočem se letu. To je, milo rečeno, skrajno smešno. (Do neke mere in pogojno rečeno pa celo ponižujoče.)

Človek, ki v srčiko dogajanja bodisi nima vpogleda bodisi ga ne zanima, bi upravičeno sklepal, da so v Sloveniji (kot urejeni in stabilni državi Evropske zveze) vsi veliki kriminalci, če že ne za rešetkami, pa vsaj na zatožni klopi in da se slovenski kriminalisti, protikorupcijska komisija Draga Kosa, tožilci in – ne nazadnje – tako imenovani raziskovalni novinarji nimajo več z ničimer drugim ukvarjati kot s kurjimi tatovi. Velika pomota. Resnica je takšna, da se z velikimi ribami, se pravi z organiziranim kriminalom, ki nedvomno sega tudi v politične vrhove (in pelje med drugim skozi šentviški predor), sploh še nihče ne ukvarja.

Vsekakor ima vladni predsednik Borut Pahor veliko priložnost, stvari obrniti v pozitivno smer in se, na primer, organiziranega kriminala lotiti s prave strani in na pravi način. Na pravi način med drugim pomeni, nikomur pogledati skozi prste. Niti režiserjem afere z orožjem na mariborskem letališču.

Če se bo vladni predsednik Borut Pahor v prihodnjem letu in v svojem mandatu nasploh resno spravil nad organizirani kriminal v Sloveniji, bo med vsemi dosedanjimi predsedniki slovenskih vlad nedvomno posebnež. V pozitivnem smislu, kajpada. (Reševanja gospodarske krize, denimo, bi se vsak vladni predsednik lotil bolj ali manj enako.) Po drugi strani pa je res, da bo Borut Pahor kot predsednik vlade ekskluziven tudi v primeru, če bo med tako imenovane izbrisane državljanstvo razdelil brez kakršnih koli uradnih meril in domovinske zavesti.

No, ja, pustimo se presenetiti. Da bi Borutu Pahorju uspelo rešiti mejo v Piranskem zalivu, pa kljub vsemu malce dvomim.