Žamet na koži

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 29. december 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 1. avgust

Kamor koli s svojo golo glavo pridem, sem posebnost, če se izrazim prizanesljivo do same sebe. Veliko se jih sicer dela, da te moje drugačnosti niti ne opazijo, še več pa se jih za menoj ozira; hote, nehote, samodejno, prikrito, neprikrito, radovedno, posmehljivo, z zaprtimi ali z odprtimi usti, nekateri celo z nesramnimi pripombami. Po mojem mnenju je čisto malo manjkalo, da se ni neka soseda od ogorčenja nad mojo predrzno »frizuro« zgrudila. Verjeli ali ne, celo pljunila je na tla, ko je šla mimo mene. Moram pa dodati, da sem že pred to izkušnjo z njo dvomila, da je dotična čisto pri zdravi pameti. Imam jo na sumu, da je zaradi polnega stanovanja po drugi svetovni vojni prisvojenih, da ne rečem ukradenih umetnin, zbolela za preganjavico. Ampak to samo tako, mimogrede.

Tudi osebje na oddelku 200 na Golniku sem s svojim, bom rekla kar ekstravagantnim pristopom k reševanju posledic kemoterapije malce šokirala. Večina je moj nenavaden videz preživela stoično, našli pa so se tudi takšni, ki so bili nad mojo drznostjo oziroma predrznostjo navdušeni.

Vedno znova imam pred očmi otroke, ki so zboleli za rakom in ki so zaradi kemoterapije ob lase. Še zlasti mi hodijo po glavi deklice, ki so se pred boleznijo morda postavljale s svojimi dolgimi košatimi lasmi, zaradi katerih so jih starši, stari starši, tete in strici klicali naša princeska. Do otrok, ki svojo drugačnost prikrivajo s kapo, ruto ali celo z umetnimi lasmi, je družba zares krivična in hinavska. Iskreno upam, da bo v nekem doglednem času skupinska zavest storila korak naprej in zaradi takšnih malenkosti, kot so, denimo, lasje, nehala zavijati z očmi. Tudi ali predvsem zato hodim v javnosti brez lasulje. Priznam, malo pa tudi zaradi svojega naravnega nagnjenja k drugačnostim.

Sicer pa je sestra pravkar odstranila vislice nad mojo glavo in po dobrih sedmih urah kemoterapije sem spet svobodna. Nemudoma si privoščim kavico in sprehod po parku. Poletno sonce in lepota narave učinkujeta na moje nekoliko izmučeno telo kot žamet na golo kožo. Uživam v vsakem koraku, v vsakem vdihu svežega zraka in v vsakem koščku narave, ki se mi nesebično razdaja.

Sedim v neobljudenem delu parka in poslušam šumenje vode. V pregovoru h knjigi Učbeniki življenja slovenskega avtorja Martina Kojca je Simon Borut Pogačnik zapisal: »/…/ Življenje se ni v ničemer spremenilo v teh štiriinpetdesetih letih. Napredek tehnike ni prav v ničemer prispeval k temu, da bi se človek bolj in bolje spoznal. Zunanji pogoji človekovega bivanja so se resnično v mnogočem izboljšali, to je potrebno priznati. Stremljenje kvišku se je uresničilo s prvo človekovo stopinjo na mesečevi površini, toda v globine samega sebe še ni stopil. V mnogočem je oddaljevanje od samega sebe beg pred seboj in svojimi notranjimi problemi, pred razklanostjo v več sfer, med zasebno in javno, med persono in jazom, med zavednim in nezavednim …/…/.« (Se nadaljuje.)