Kje je moj klad´u

Primoža Kozmusa smo našli v puščavi iščočega svoje kladivo. Kljub stiski s časom si je odtrgal nekaj minut in nam sporočil svojo božično-novoletno poslanico. Ekskluzivno seveda.

Kot je v uredništvu Velikega brata tradicija, v bistvu še ni, ampak od danes naprej bo, vsako leto poprosimo najbolj znanega Slovenca ali Slovenko v iztekajočem se letu, da v božično-novoletni poslanici pove nekaj bistrih o preteklem, predvsem pa napove nekaj še bolj bistrih za prihodnje leto. Letos najbolj znani Slovenec Primož Kozmus, zlati metalec kladiva iz Pekinga, je nedvomno tisti, ki mu ljudje najbolj zaupajo. Pa še kamne zna tako daleč zalučati.

Seveda je naloga, poiskati Kozmusa, padla name, Malega brata. Itak ni drugega dovolj sposobnega za taka zahtevna novinarska opravila. Zdaj pa poiščite Kozmusa v tem veselo decembrskem kozmosu, ko Dolenjci in Posavci in vsi drugi atleti metalci krožijo »od cvečka do cvečka« … Lažje je Kolumb našel Ameriko in Bush zadnjih dvajset pik, da jih ima sedaj sto, kot pa je najti Primoža. In to se je tudi izkazalo za resnično.

Kladivo v puščavi

Primož se je oglasil šele po šestem klicu, pa še tu je skoz nekaj prekinjalo.

Brat: »Primož, kje za vraga ste, da vas že dve uri ne morem dobiti?«

Primož: »Mat kur… v sredo sem vrgel kladivo v Brež'cah, pa je letelu, letelu … Še dobru, da imam gor na kladivu Garmin napravo, da ga je mogoče izslediti.«

Brat: »Ja, dobr', pa kje ste zdaj?«

Primož: »Alo, alo … Kje sem? Pojma nimam. Tle nek' v Afrik'. Puščava levo, puščava desno, spodaj, zgoraj, samo tale ograja je tle, da so slučajni mimoidoči zaščiteni pred mojimi kladivi. Men' Garmin kaže, da je kladu tle nekam noter padu. Nek okol' drevesa mora bit'. Čak', zakaj me pa rabite?«

Brat: »A bi povedali za naše bralce božično-novoletno poslanico?«

Primož: »Glih mene si našu, cagan ušiv, zdaj vem, kej me boš prašu ... Dobr, pa bom, samo hitr'. Moram namreč najti kladu, da mi ga ne bo kdo spi… Ljudje so zavohal, da se da z njim dobro zaslužit.«

Brat: »A imate slušalke in mikrofon?«

Primož: »Imate srečo. Danes sem jih vzel s sabo, pa mikrofon imam tudi tukaj.«

Brat: »Pol pa kar slušalke na glavo in čimbolj na glas govorite, da vas bodo ljudje slišali.«

Poslanica »Tole bi reku«

Tole bi reku: »Čimbolj pomembno je, da vržete kuglo, no, kladu čim dlje. To vam lahko prinese zmago. Sicer pa bi vam tole reku, dragi Slovenci in drage Slovenke.«

Rešimo planet: »Zemlja je okrogla in tudi ozonska luknja je okrogla. A ni zanimivo, obe sta okrogli, pa vendarle je zemlja velika prijateljica človeštva, ozonska luknja pa nasprotno največja sovražnica. Zato si zdaj v tem božičnem času podajmo roke, predvsem pa ugasnimo vse luči, da ozonske luknje ne bomo videli. Le tako se bomo počutili bolje. Sam se bom trudil, da v prihodnjem letu vržem kladivo skozi ozonsko luknjo, dragi Slovenci in Slovence, zato vsaj eno leto še počakajte z zapiranjem le-te. Hvala.«

Recesija: »Recesija je v drugi polovici tega leta zajela vse družbene pore zahodnega sveta, tako tudi sicer zelo perspektivno panogo metanje kladiva. Sam sem doslej sodeloval s šestimi usposobljenimi nosači kladiva, zaradi recesije pa bo 66-letni Jože po novem letu moral v predčasni pokoj. Slovenci in Slovenke bodite prijazni eden z drugim. Vse več vas bo Jožetov, za katere kljub pridnosti ne bo dela. Združite se v veliko podjetje Živa meja d. o. o. stopite eden do drugega, držite se za roke in vzpostavite živo mejo s Hrvaško. Meja je namreč živa stvar, so mnenja Francozi.«

Sicer pa: »Preteklo leto je bilo zame zlato in upam, da je bilo tudi za vse vas. Če ste mnenja, da ni tako, se zvečer v krogu svoje družine usedite za mizo izvedite mantro »zlato jato jaz bi uhvat'o« in se počutite kar se da umirjeno, spokojno in neizobraženo. Videli boste učinek bo blagodejen. Potem se oblecite v topla oblačila in se sprehodite do prvega nakupovalnega centra. Oglejte si izložbo katere od zlatarn in se pri tem počutite kar se da zlati.«

»A je dober. Zdaj bi pa jest še najdu tale kladu v temle grmovju. Čaka me prjatu Matjaž, ki bi šel rad na pir, dva, tri … pa nimam srca, da bi še naprej govoril. Pa saj me ljudje poznajo. Samo čim dlje je treba kladu vržt, pa bo vse v redu. Ajd Bog.«