S puško in knjigo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 8. avgust 2015 / 13:30

»Korošec, preplašen zaradi strahu pred Nemci, je po padcu Pariza junija 1940 začel izrazito germanofilsko politiko. Za 'novi red' sta se on in stranka odločila tudi ideološko. Korošec, do tedaj nasprotnik Nemčije (ko je junija 1940 postal prosvetni minister, so to v Nemčiji sprejeli z velikim nezadovoljstvom), je med parlamentarno zahodno liberalno demokracijo in silami osi ter njihovim totalitarizmom izbral slednje. Zahteval je germanofilsko vlado in začel zagovarjati 'ariziranje' Jugoslavije, se razglašal za nacionalista in socialista (nacionalsocializem po nemškem vzoru), kot minister vodil izrazito protisemitsko politiko, zagovarjal fašistični korporativizem, protiliberalizem, protikomunizem, se povezoval s skrajno desnico (fašistično velikosrbsko gibanje Ljotića). Njegov glavni problem je bil, da ga Nemci niso 'poklicali'. Oziroma, kot je dejal svojemu zaupniku, novinarju in občudovalcu Milanu Jovanoviću Stoimiroviću: 'Želel bi /.../, da bi vedel, kaj hočejo Nemci, pa da to storimo; naj povedo, kakšno škatlico hočejo, pa jim jo bomo napravili; vendar ne vemo, kaj hočejo. /.../ Pogojev za korporativizem pri nas ni, nimamo aparata, osebja. Sicer sam nimam nič proti temu, da vzgojo mladine uredimo kot v Nemčiji. Na splošno, da naredimo vse, kar je treba, samo, da se ne dotika Cerkve /…/ Izjava nam priča, 'kako temeljito se je bil voditelj Slovenske ljudske stranke pripravljen podrediti Nemcem in novemu redu, in to povsem prostovoljno, brez nemških pritiskov. V teh Koroščevih besedah so bile dejansko podane temeljne smernice nadaljnjega delovanja Slovenske ljudske stranke, ki so kazale, da se je katoliški tabor sprijaznil s prevlado Nemčije v mednarodnem merilu in se je pripravljen povsem prilagoditi in vključiti v totalitarni nacistični red …« (Str. 15)

Gornji odlomek priča, da je bila kolaborantska drža slovenske desnice in Cerkve zastavljena že pred vojno. Druga možnost je bil upor. Obe sta prikazani v doslej najbolj celoviti in sodobni knjigi o teh rečeh. Napisal jo je zgodovinar in gorenjski rojak Božo Repe (doma iz Spodnjih Gorij pri Bledu). Njen podnaslov je sicer Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945, a prikazuje celoto dogajanja. To je bilo kljub napakam uporniške strani (medvojni in povojni poboji) takšno, da se sam po sebi izkaže simfonični značaj partizanstva in v primerjavi z njim zgolj operetni značaj domobranstva. Knjiga je bleščeča negacija poskusov razveljavitve NOB, dobro se bere, tudi poleti …