Ko se podre postelja (37)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 22. december 2008 / 06:00

Spoznala sem ga s pomočjo prijatelja. Pravzaprav prijateljevega prijatelja.

Predstavil pa ga je takole:

»Odločil se je, da poskusi srečo drugače. Tako se je prijavil na internet. S frendi smo ga povprašali, zakaj internet, pa pravi, da je sit namišljenih umetnic in prestrašenih mladih mamic. To dvoje naj bi največkrat srečeval v reali. Glume je povsod dovolj, naveličal se je samskih kosil, potovanj za enega in večnega prepričevanja samega sebe, da mu je tako, kot je, prav fino. Pri 45-ih je pač spoznal, da mu videz zagrizenega samca ne ustreza.«

»45? To bo čez pet let petdeset … Obletnica, ki precej ... stane … Fant, kaj mi boš to podtaknil?«

»Nič takega. Ti dam elektronski naslov ali ga boš poiskala na portalu? Najdeš ga pod Dieter Poe.«

Obetajoč nick, sem pomislila. Najprej Dieter potem pa še Poe.

Poiskala sem ga na portalu. Poslala sem mu mail in mu razložila, zakaj mu pišem. Odgovor je bil umirjen, s priloženo telefonsko.

Dobila sva se v enem ljubljanskih lokalov. Mladosten 45-letnik, prijeten nasmeh, vranje črni lasje, zelene oči. Umetnik, vendar z realno žilico. Ljubljančan. Ko sva ugotovila, da se lahko veliko pogovarjava o filmu, umetnosti in Severini, se je večer hitro prevesil v noč.

Ker se nama ni ljubilo domov, sva zamenjala lokal za nočni klub.

Spila sva preveč in predlagal je, naj prespim pri njem. Živi sam, poročen že dolgo ni bil več, prva žena iz daljne preteklosti, Hrvatica iz okolice Zagreba, je z njim prekinila vse stike, hčerke pa tudi že ni videl 'ulalala' let.

Prav, sem si mislila in na glas poudarila, da bom spala v dnevni sobi.

Stanovanje je bilo podobno njemu. Drugačnega si ga že ne bi znala predstavljati. Kavalirsko mi je postlal trendovsko oblikovani kavč in mi pokazal, kje lahko odložim svoje stvari. Strmela sem v 'tisto postlano zadevo' in hrbet me je zabolel že samo ob misli na spanje.

Opazil je moj nesrečni pogled.

»Sicer pa glej, grizem ne, o seksu danes nisem razmišljal in z lahkoto prespiš v spalnici. Ne bom težil.«

Zasmejala sem se.

»Posebna taktika, kako spraviti dekle na prvem zmenku v posteljo?«

»Ah ne. Kavč je res neudoben. Vem, ker sem že spal tukaj - bolj poskušal spati. Si pač tako na glas poudarila, da boš spala v dnevni sobi, da se sploh nisem ukvarjal s kakšnim razlaganjem.«

Sprejela sem povabilo v spalnico in ko je prišel iz kopalnice, sem napol v snu slišala, kako mi je voščil lahko noč. Ulegel se je na svojo stran postelje, se udobno nameščal, ko je zaropotalo. Ni vrag, da se je njegov del postelje podrl in z žimnico vred je glasno zgrmel skozi posteljni okvir na tla. Najprej je bil tako presenečen, da sploh ni vedel, kaj naj reče, po pol ure premetavanja in iskanja prave lege se je opogumil in me prav potiho vprašal, ali se lahko stisne k meni, ker je z njegovo stranjo postelje nekaj narobe.

»A bejž, bejž. Bi rekla, glede na to, kako je zagrmelo,« sem momljajoče komentirala nastalo situacijo.

Dovolila sem si, da me je v svoji postelji lepo prosil, če lahko prespi na desni strani (njegove) postelje, ker se mu je leva … podrla.

Tisti večer nama je bilo samo prijetno toplo, ugotovila sem, da ne smrči, ponovitev pa nisem doživela – ne družabnih ne (pre)spalnih.