Sedmica: Z glavo skozi zid

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. december 2008 / 06:00

Sedemnajst let po najhujši balkanski krizi po prvi svetovni vojni, ko je takratna jugoslovanska armada napadla republiko Slovenijo, je naša politična elita vnovič enotna. Perfektno.

Kdor je računal, da bo po letošnjih državnozborskih volitvah na meji v Piranskem zalivu v Ljubljani zapihal jugo, če je zadnja štiri leta pihal, recimo, sever, se je uštel; aktualni vladni predsednik Borut Pahor glede tega vprašanja nadaljuje tam, kjer je njegov predhodnik Janez Janša končal, pri zaostrovanju pritiska na banske dvore in na tamkajšnje politike, ki v vseh letih po razpadu nekdanje skupne države prejudicirajo nerešeno mejno vprašanje v Piranskem zalivu (po hrvaško v Savudrijski uvali) in izzivajo svoje severne sosede, se pravi, Slovence (po mnenju nekaterih hrvaških »strokovnjakov« Podalpske Hrvate).

Torej. Vizavi Hrvaški Slovenija vztraja, da je izhodišče za določitev meje v Piranskem zalivu stanje na dan 25. junija 1991, to je na dan slovenske osamosvojitve, ko je naša država nesporno nadzirala ves Piranski zaliv. Pri tem je treba posebej opozoriti na dejstvo, da Slovenija z današnjo blokado hrvaških pristopnih pogajanj z Evropsko zvezo v Bruslju nikakor ne postavlja meje vnaprej, pač pa od Hrvaške zahteva zgolj to, da prizna oziroma pristane na izhodiščne premise pogajanj, do katerih bo slej ko prej moralo priti. Povedano drugače, Slovenija od Hrvaške ne izsiljuje priznanja, da je Piranski zaliv v celoti slovenski, da so zaselki ob levem bregu Dragonje slovenski, in v tem je bistvo naše politične kredibilnosti. Za razliko od sosedov, ki si že sedemnajst let in košček za koščkom prilaščajo najmanj sporno, če ne kar slovensko zemljo.

Najmanj, kar se je danes v Bruslju izkazalo, je, da so Hrvatje ves ta čas rinili z glavo skozi zid. Kar je, se razume, njihova stvar; če menijo, da imajo dovolj trdo glavo, naj pač rinejo z njo, kamor hočejo. Samo tega naj si ne izmišljujejo, da je slovenska blokada hrvaških pristopnih pogajanj evropski, da ne rečem kar civilizacijski dogodek brez primere.

Že res, da do neposredne blokade kandidatke za enakopravno članstvo v EZ s strani katere od članic do zdaj ni prišlo. Prišlo pa ni zgolj zato, ker so bile vse dosedanje kandidatke toliko odprte glave, da so v določenem trenutku spoznale, da se z glavo skozi zid pač ne da in so svoja pričakovanja oziroma stališča uskladila s pričakovanji oziroma stališči članic ali vsaj ene od članic. Slovenci, recimo, smo morali pogoltniti tako imenovani španski kompromis, pa če smo to hoteli ali ne.

Verjamem, da se bodo strasti, ki so v tem času tik pod vreliščem, ohladile in umirile. Da se torej nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, in da gre do določene mere tudi za razkazovanje mišic. V prvi vrsti pred domačo javnostjo. Verjamem pa tudi to, da je hrvaške politike (tako pozicijske kot tudi opozicijske) v aktualnem primeru zaneslo malce čez rob in da se bodo morali nazaj na rob spraviti sami. Brez tega, da sami sebi nekoliko pristrižejo krila in se začnejo vesti evropsko, da ne rečem civilizacijsko, pa niti v primeru Lepe naše in tamkajšnjih banskih dvorov ne bo šlo. Do zdaj je v EZ veljalo, da se pravila igre pišejo znotraj in ne zunaj zveze. In resno dvomim, da bo v katerem koli primeru drugače.