Slovenija je večja, kot si mislimo

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 14. december 2008 / 06:00

Novi izseljenci so visoko izobraženi posamezniki, ki ne hodijo na koncerte narodne glasbe in se ne vključujejo v društva. Po vzoru nekaterih manjših držav mora tudi Slovenija sprejeti poseben program sodelovanja z njimi. V svojem mandatu bom skušal narediti seznam teh ljudi, je povedal na Glasovi preji minister za Slovence po svetu in v zamejstvu akademik dr. Boštjan Žekš.

»Ta pogovor sem si zamislil kot sprehod po glavnih postajah akademikovega življenja,« je dejal v uvodu 96. Glasove preje njen voditelj Miha Naglič. Pojasnil je, da sta se o sodelovanju dr. Boštjana Žekša na Preji dogovarjala nekaj dni po veliki noči leta 2006 v Skopju na razstavi najboljših del slovenske grafike v drugi polovici 20. stoletja, ko je bil akademik še predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sedaj pa je minister za Slovence po svetu in v zamejstvu v vladi Boruta Pahorja. O svojem življenju in delu je povedal, da je bil oče doma v Tišini v Prekmurju, mama pa v Baški grapi. Preselili so se na Vrhniko, kjer je bil oče zdravnik in kjer živijo Žekševi še danes.

Kot znanstvenik in raziskovalec na področju biofizike je deloval tudi v tujini, v Nemčiji in Angliji ter v Braziliji, od koder se je kljub sijajni plači in ponudbi, da ostane, vrnil v Slovenijo, kjer pa zanj kot biofizika ni bilo takoj dela. Predavanje na medicinski fakulteti je bilo zanj bolj izgnanstvo kot pa pravo znanstveno-raziskovalno delo. V spominih na tiste čase se pogosto pošali, da je »i on bio fizičar«. Razmere so se na srečo spremenile, pomen uporabe fizike v medicini se je povečal in njegovo delo je postalo podobno »osvajanju divjega zahoda«, kot pravi sam. V devetdesetih letih je bil med pobudniki za ustanovitev Univerze v Novi Gorici, ki so jo imenovali Politehnika.

Pravi človek za ministra

Miha Naglič je sogovornika dr. Boštjana Žekša vprašal, zakaj je sprejel funkcijo ministra. »Ljudje so bili začudeni, ko ste rekli, da ste v fiziki odslužili in bi lahko počeli kaj drugega,« je povedal Miha Naglič.

»Delno je res. Ker bi imel z vrnitvijo v svet znanosti verjetno težave in ker ni nič narobe, če človek igra različne vloge v različnih obdobjih svojega življenja, sem med izbirami, ki sem jih imel na voljo, izbral ponudbo Boruta Pahorja. Zdelo se mi je prav, da imamo ministra za Slovence po svetu, bilo pa bi narobe, če bi bil to strankarsko opredeljen in nepomemben človek, ki bi bil v vladi nezaželen element. Samemu sebi sem rekel: Nekaj ugleda imam, politično sem nevtralen, zato sem pravi človek za ministra,« je pojasnil dr. Boštjan Žekš.

Besede, da gre v vlado tudi zato, da bo lahko gledal pod prste ministru za znanost in visoko šolstvo Gregorju Golobiču, pa je izrekel v navalu navdušenja.

»Moja izjava ni bila mišljena dobesedno. Predvsem sem želel povedati, da v tej vladi jaz največ vem o univerzah. Prepričan sem, da je bila Pahorjeva izbira za ministra tega resorja pravilna. To ministrstvo so vedno vodili manj pomembni člani vlade, ki niso mogli veliko narediti, Gregor Golobič pa je za razliko od predhodnikov politično močan človek. Upam, da se bo na tem področju kaj spremenilo, čeprav mu očitajo, da je diplomiral pri 40 letih. Lojze Gostiša, rojen v Žireh, je doktoriral pri 84 letih in Golobič je rekel, zakaj ne bi njega predlagali za ministra …«

Je zamejstvo še primerna beseda?

»Ker se je pomen državne meje spremenil, bi morali slovenisti za zamejce najti drugo ustrezno besedo, mogoče Slovenci v sosednjih državah. Res se Avstrija in Italija do zamejcev ne obnašata primerno, vendar je problem tudi pri nas doma, ko vidimo mejo tam, kjer je ni, in ker za mejo živečih Slovencev še vedno ne obravnavamo kot del našega naroda. Ko so v Ljubljani podeljevali priznanja šolam za inovacije pri poučevanju tujega jezika, je bila med nagrajenimi tudi šola iz tržaškega predmestja. Oni so prav tako naši in zato tudi zaslužijo nagrado. To se mi je zdelo lepo. Ne smemo razmišljati: vi ste tam, se boste že znašli. Prizadeval si bom, da bodo naši časopisi tako kot o Prekmurju pisali tudi o Koroški in Tržaškem. Pa ne samo takrat, ko se bo zgodilo kaj slabega, hudega,« je razmišljal o našem odnosu do zamejstva minister dr. Boštjan Žekš.

Morda so pokazatelj našega odnosa do Slovencev po svetu in v zamejstvu tudi skromni prostori Urada za Slovence po svetu in v zamejstvu.

»Ko sem prišel tja, sem mislil, da sem se zmotil. V majhnih sobah v stolpnici so se gnetli po trije, štirje sodelavci. Za arhiv ni prostora. Goste so sprejemali kar v lokalu v pritličju. Ko je prejšnji državni sekretar odšel, je njegov stol zasedel sedanji, sam pa sem odšel domov in predsedniku vlade sporočil, da sem doma, ker v uradu nimam kje sedeti,« je povedal minister. »Ljudje se morajo srečevati in se spoznavati. Če se ne bodo, bodo drug za drugega še naprej mislili, da so drugačni. Župan Nove Gorice mi je povedal, da kar 30 odstotkov prebivalcev stare Gorice ni bilo nikoli v Sloveniji, čeprav meja že dolgo ni več ovira. Pri spodbujanju srečevanj ljudi in medsebojnem spoznavanju imajo veliko vlogo tudi mediji.«

Pomoč Slovencem za Italijo drobiž

Kaj bo storila Slovenija, če bo Italija zmanjšala pomoč slovenskim organizacijam in ustanovam, je Miha Naglič vprašal ministra dr. Boštjana Žekša.

»Če se boste v družini znašli v težkem materialnem stanju, boste verjetno otroku vzeli manj kot odraslim. Enako velja za slovensko manjšino v Italiji, ki je ogrožena in ji je treba pomagati. Zato je linearno zmanjševanje neprimerno, neokusno in tudi nezakonito, ker je manjšina zaščitena z italijanskimi zakoni in mednarodnimi pogodbami. Predlagana ostrejša merila za velikost razreda, zaradi katerih bi bili ukinjeni številni manjši razredi, bi bila za Slovence katastrofalna, saj je na slovenskih šolah v razredih manj otrok. K sreči je bilo zaradi protestov po vsej državi odločanje odloženo. Tudi predlagane omejitve pri financiranju medijev, ki so bile odložene, bi poslabšale položaj slovenskih sredstev obveščanja v Italiji. Pri financiranju slovenskih organizacij in ustanov pa naj bi se pomoč italijanske države v prihodnjih dveh letih zmanjševala za milijon evrov. Milijon evrov je za Italijo majhen denar, za slovenske razmere komaj 20 tisoč evrov. Naša vlada je zadnje dneve ostro posredovala pri vrhu italijanske vlade. Upam, da jim bomo dopovedali, da se za 20 tisoč evrov ne splača ogrožati našega dobrega sodelovanja. Manjkajočo pomoč države Italije bi lahko pokrila tudi Slovenija, vendar bi bilo to narobe. Slovenci v Italiji so italijanski državljani in zanje je odgovorna njihova država. Pri tem bomo vztrajali,« je pojasnil minister.

Znanstveniki, sodobni izseljenci

»Zgodba o Slovencih po svetu se bo zaradi bioloških razlogov enkrat končala, čeprav so naši ljudje zaradi večjega pomena njihove nekdanje domovine bolj ponosni, da so iz Slovenije. Če se kdo iz četrtega rodu želi naučiti slovensko, mu je treba to omogočiti,« je povedal minister in spomnil na novo generacijo slovenskih izseljencev.

»To so visoko izobraženi posamezniki, ki ne hodijo na koncerte narodne glasbe in se ne vključujejo v društva, jih je pa vedno več. Nekatere manjše države imajo posebne programe sodelovanja s svojimi visoko izobraženimi ljudmi v tujini. Sam bom skušal s pomočjo organizacij doma in slovenskih organizacij na tujem sestaviti seznam teh ljudi in z njimi sodelovati ter jih vprašati, ali bi bili pripravljeni nekaj časa delovati v Sloveniji ali v njej tudi stalno živeti. Če na leto vsaj dva taka pregovorimo, naj nekaj časa delujeta v Sloveniji ali se preselita k nam, bo velik uspeh. Žal je naš sistem, po katerem smo univerzitetni profesorji državni uradniki, velika ovira, saj nihče od takih ljudi ne bo prišel v Slovenijo za plačo srednjega državnega uradnika. Po svetu imajo taki ljudje individualne pogodbe. Če jih rabijo, jih dobro plačajo, če jih ne, jim ne dajo ničesar. Vzpostavitev sodelovanja s temi ljudmi je ena mojih glavnih ministrskih nalog, vlado in druge odgovorne pa bom skušal prepričati, da je Slovenija večja, kot se nam zdi.«

Koroška: Zaskrbljenost in upanje

Glasove preje sta se udeležila podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev mag. Rudi Vouk, ki je še posebej povezan s Poljansko dolino, saj je bila mama Erna z dekliškim priimkom Kavčič doma v Koprivniku v bližini Sovodnja (umrla je leta 1988), in predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Marjan Šturm. Koroško zastopstvo pa je dopolnil avstrijski veleposlanik v Sloveniji dr. Valentin Inzko, ki se je rodil v slovenski Inzkovi družini v Svečah na Koroškem, kjer sedaj tudi živi. Tudi Valentinova mama je Slovenka. Rodila se je v Ziherlovi oziroma Poštarjevi družini v Vodicah.

Mag. Rudi Vouk je zaskrbljen zaradi sedanjega položaja Slovencev na Koroškem. »Dolgo smo gojili upanje, da se bodo s prihodom novih generacij stvari obrnile na bolje, pa se niso. Na zadnjih volitvah v državni zbor so prav mladi volili stranke skrajne desnice,« je povedal mag. Rudi Vouk in opozoril, da na Koroškem velja nespoštovanje pravne države za nekaj normalnega. Bila je še sreča, da predlog, po katerem naj bi bilo na Koroškem dvojezičnih napisov že dovolj, v deželnem zboru ni dobil dvotretjinske večine. Tudi novi zvezni kancler je povedal, da namerava vlada rešiti nekatera manjšinska vprašanja, vendar rešitve ne bodo v nasprotju z voljo Korošcev. To pomeni, da Dunaj v primeru nespoštovanja pravne države na Koroškem ne bo ukrepal. Po Voukovem mnenju so podatki o večjem vpisu k dvojezičnemu pouku varljivi. Prijave naraščajo, znanje slovenščine prijavljenih otrok pa upada. Izobraženi del Slovencev ostaja na Dunaju in v Gradcu. »Ali boste morda Vi tisti junak, ki bo Avstrijcem povedal, da morajo s slovensko manjšino ravnati drugače,« je vprašal ministra dr. Boštjana Žekša.

Dr. Marjan Šturm ni bil tako črnogled. Večje število prijav k dvojezičnemu pouku je dobro znamenje. »Prepričanje, da nam lahko le 7. člen Avstrijske državne pogodbe zagotovi enakopraven položaj, je iluzija. Za Avstrijo je ta člen vsiljen in ga je sprejela samo zato, da je dobila državo. V 35. členu pogodbe je določeno, da spore rešujejo ambasadorji štirih držav podpisnic. Od leta 1955 naprej, ko je bila pogodba sprejeta, kljub zaostritvam do takega sestanka ni prišlo. Prav tako smo ravnali napak, ko smo naše nasprotnike zmerjali s fašisti in nacisti ter mislili, da sta Slovenija in Jugoslavija edini rešiteljici. Po dolgoletnih izkušnjah vem, da nam tisti, ki ga zmerjaš s fašistom in nacistom, ne bo naklonjen. S tem ne trdim, da Avstrija ni dolžna uresničevati 7. člena državne pogodbe,« je povedal dr. Marjan Šturm. »Slovenci se moramo predstavljati v pozitivni, dobri luči in se ne smemo imeti za žrtev, ki je vedno tepena. Obrnimo sliko in poudarjajmo, da smo dobri in zanimivi, da je Slovenija uspešna, in da mora biti tisti, ki se zavzema za dobro, z nami. Da nam bodo Avstrijci nagajali, mi je jasno. Naredimo skupni načrt, kaj želimo doseči v naslednjih letih.«

»Na vladi sem povedal, da morajo imeti organi in predstavniki slovenske države enotno stališče do problemov slovenske manjšine v sosednjih državah. Na vsakem pogovoru z njihovimi predstavniki moramo ponavljati, da je urejen položaj naše manjšine pogoj za dobro sodelovanje. Slovenija mora biti pri zagovarjanju pravic manjšin odločnejša, saj je uspešna država, biti Slovenec pa nekaj pomeni. Če je bila v času vključevanja v Evropsko unijo naša popustljivost pri manjšinah upravičena, danes zanjo ni več razlogov,« je povedal minister dr. Boštjan Žekš. »Sem za skupen načrt dela, vendar predlagam, da najprej na obeh straneh uskladimo stališča, potem pa se lahko pogovarjamo naprej. Mislim, da je sedaj ključni trenutek. Sedaj je problem drugačen, kot je bil pred desetimi leti.«

Vprašanja, mnenja

Veleposlanik Republike Avstrije v Sloveniji dr. Valentin Inzko je opozoril na birokratske ovire v Sloveniji pri sodelovanju z manjšinami. Po svetu je srečal veliko znanih in visoko izobraženih Slovencev. Še posebej pa se mu zdi pomembno, da sta v novi avstrijski vladi dva ministra gradiščanska Hrvata, ki nameravata kmalu obiskati Slovenijo. Edvard Svetek je spraševal, ali Avstrija zahteva posebno zaščito nemške manjšine v Sloveniji. Danijel Malenšek, ki je bil v klasični gimnaziji ministrov sošolec, je pohvalil njegovo imenovanje na ta položaj. Grajal je stališče tržaškega zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca, da mora Slovenija razmišljati o drugačni uporabi manjšine. Ker se še vedno nismo opredelili do komunizma, fašizma in nacizma, kar zahteva resolucija Sveta Evrope številka 1481, smo Slovenci še vedno pohabljeni in tudi o manjšini razmišljamo totalitarno. Minister dr. Boštjan Žekš je pritrdil, da je neprimerno govoriti o uporabi manjšine. Povedal je, da je prejšnja vlada v Ameriki ustanovila Center za slovenske študije in se obvezala, da bo plačala enega človeka, vendar ta zaradi birokratskih zapletov po enem letu še ni prejel plače. Tomaž Ovsenik je menil, da zgodbe o Slovencih po svetu ne smemo končati, saj se mnogi po svetu zavedajo slovenskih korenin in se imajo za Slovence, čeprav ne znajo jezika. Boštjan Kocmur iz društva Slovenija v svetu je predlagal čim več sodelovanja med Slovenci doma in po svetu na najrazličnejših področju. Slovenci smo zanimivi, kjerkoli se pojavimo. Stanislav Klep, predsednik Združenja ob lipi sprave, je menil, da v Sloveniji sprava še ni dosežena, v Evropi pa je bila. Brez te sprave ne bi bilo samostojne slovenske države.