Moj stari oče Luka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. december 2008 / 06:00

Stopinje skozi preteklost

Otko je bil med vojno aktiven partizan, zelo zagrizen, bil je tudi udarnik, igral je na harmoniko, med ljudmi je bil zelo priljubljen. Ker pa ga je rad dal na zob, so se odnosi skrhali, s Francko sta se ločila in zato se je vrnila v Kranj sama in s hčerko.

Francka je bila (poleg Ceneta) edina Pivkova, ki je bila med 2. svetovno vojno na »pravi strani«.

Čeprav je bil tudi Luka – za eno in za drugo stran - nenehna vreča brez dna, pa so osvoboditelji na to dejstvo po vojni gladko pozabili …

Zanimivo pa je, da sta obe sestri, Francka in Ančka, našli bodoče može med kolesarjenjem. Žal pa nobena od njiju v zakonu ni imela kakšne posebne sreče.

Ančka se je z možem preselila v Argentino, kjer se je počasi vdajala pijači. Enako kot sestra Rozalka in brat Cene.

»Do moških sem bila zmeraj zelo odločna, enkrat sem enega klofnila, bilo mi je komaj dvajset let. V Smledniku sem delala kakšen mesec, pa me je zagrabil, vlekel za hišo in mi hotel narediti silo. Kričala sem in ga brcala, on pa se je pačil in ni mogel verjeti, da se branim. Mislil je, da bom kar voljna, ker je bila tema. Take ženska doživi!

Z menoj ni nobeden veliko pometal. Če mi kakšen moški ni pasal, sem ga odločno nagnala. Brez pardona! Žal sem potem naletela na napačnega, nisem imela sreče. Ko je človek mlad, se iz fajnih fantov norca dela, nazadnje pa dobi izbirek. Že zlato držiš v roki, pa ti drek rata, to je usoda,« mi na koncu pogovora navrže še nekaj praktičnih napotkov.

Pozneje, ko je bil že oče Luka pokojni, se domov ni kaj prida vračala. Imela je službo, doma pa bi morala zastonj delati. Jok brate!

»Ko je tak otrok, kot sem bila jaz, že v mladosti zatrt, nima v življenju nobene prave sreče. Tisto, kar se doživi težkega, hudega, poniževanj, gre za tabo, to imaš kar naprej pred očmi.

Ko si zagalindran, si zagalindran. Ne znaš se ob pravem času postavit zase, stojiš ob strani, si izmeček, ker so tudi tebe naučili, da si izmeček. Na srečo usoda že tako naredi, da človek vsaj na stara leta malo zadiha. Meni je dal Bog za nameček še dobro vnukinjo.

Moram pa reči, pa tega ne pozabi zapisati: katerakoli ženska, ki se poroči s klomotežem, ki jo klofuta, naj ga v ret sune in gre stran. Ampak moja mama tega ni storila, vsako leto, neprestano, je rojevala otroke, potem pa jo je na pustno sredo kap - in ostali smo sirote.

Kje je pravica na tem svetu?«

Iz prvega gnezda sta poleg Francke živa še Jože, ki z ženo Ivanko živi v Zagorju in Milka, ki še zmeraj živi pri Kržetu v Žirovskem vrhu. Vsi ostali so že več let pokojni, raztreseni po vsem svetu. Rozalka je pokopana v Trstu, Ančka v Argentini, Micka v Škofji Loki, Janko v Žireh in Cene na avstrijskem Koroškem.

-----

Pivkova domačija je danes sicer lepo urejena in obnovljena. Vendar je hiša prazna. Nihče ne živi v njej. Ostalo je tudi bore malo predmetov, ki bi spominjali na tiste davne čase, ko je bilo tam okoli polno življenja.

Le številne fotografije, ki sta jih ohranila moja mama Berta in stric Frido, ohranjajo spomine, ki so bili, za nekatere bolj, za druge pa malo manj, trpki, težki in v nenehnem boju za obstanek.