Dež

Dež na dež ali drugo ime za 1200 kilometrov nemških avtocest.

Strah pred vožnjo s trajektom, glede na slabo izkušnjo plovbe med Estonijo in Švedsko, se je tokrat izkazal za odvečnega. Najbrž tudi zato, ker smo kaj hitro »pocepali« v postelje, saj nas je naslednji dan čakala dolga pot do doma. Odločitev, da 1200 kilometrov z vrha Nemčije do doma opravimo v nedeljo, je bila zelo trdna. V ponedeljek je Darja že imela službo, ostali pa takoj za njo. Ob osmih zjutraj, ko smo v Rostocku zapeljali s trajekta, se je nebo že nekoliko kisalo, kar nas glede na to, da smo potovanje preživeli z minimalno mokrimi dnevi, ni kaj dosti spravljalo v slabo voljo. Pa še domov smo šli. Sam vesel, da sem na Švedskem dobil stekleno vetrobransko steklo, sem bil prepričan, da bomo suhi in v doglednem času zapeljali skozi karavanški tunel.

Pa ni bilo tako. Celo pot do doma nas je bolj ali manj intenzivno pral dež, naj bo to na zmešnjavi obvoznic okrog Berlina ali pa nižje mimo Leipziga in naprej proti Nürnbergu, Münchnu, Salzburgu do naše Hrušice, kjer nas je kljub utrujenosti, celodnevni vožnji skozi deževne meglice počakalo zasluženo pivo. Da vožnja po dežju z velikimi curki vode, ki so se pretakali izpod tesnil prvega vetrobranskega stekla, ni prav nič prijetna, pa več prihodnjič.