Prvič frustracije

Nietom je uspelo do zadnjega kotička napolniti dvorano kranjskega AKD Izbruha. Oder so pred njimi dodobra ogreli hrvaški Tito´s boys.

Igor Dernovšek (kitara), Aleš Česnovar (bas), Tomaž Bergant (bobni) in Robert Likar (druga kitara) so se znova združili slučajno, ko so lani združenje načrtovali tudi Pankrti. Dernovšek je poklical najbolj originalno postavo, ta se je strinjala – po dvanajstih letih. Na njihove prve vaje je vpadla tudi policija, vedeli so, da, če ne drugega, so glasni. Ugotovili so, da še vedno delajo in igrajo dobro glasbo, vendar se takrat ni izšlo. Po dveh tednih iskanja so našli najboljšega možnega pevca, Boruta Marolta, ki je neko nadaljevanje Nietov – glasovno podoben Habiču, poleg tega pa je odličen pevec.

Začeli so kot tipični mulci stari sedemnajst let, čisto za zabavo, saj je bilo 84. leta močno punk gibanje. V zraku je bil ogromen optimizem, veliko kreativnega, ustvarjalnega naboja. »Upiral si se režimu, po drugi strani pa si se napajal z upanjem, da boš spremenil svet,« pravi Dernovšek, ki se je kot tekstopisec v besedilih našel v notranjih občutkih, travmah, najstniških težavah.

Nikoli ne odigrajo vseh pesmi, tudi v Kranju jih niso, ponavadi kakšno izpustijo, spet drugič kakšno dodajo. Kranjska publika je doživela premiero pesmi Frustracije, saj so jo igrali prvič po letu 1986. Seveda so odigrali tudi dve novi pesmi - Strah in krik ter Vsak dan se kaj lepega začne. Obiskovalci so bili nad njimi navdušeni, po vnovičnem prihodu na oder pa so si želeli še več njihove glasbe.

Če je bil kranjski koncert prekratek, jim lahko še v drugih slovenskih krajih, saj so Nieti trenutno na klubski turneji.

Dernovšek in Marolt sta nam izdala tudi načrte za naprej. Drugo leto načrtujejo izid plošče, šli bodo v še bolj hard core vode. Naredili bi vse od hard cora do violin. Pred desetimi dnevi pa so igrali z godalnim kvartetom in s koncertnim klavirjem. Ta plošča bo izšla 17. decembra, Dernovšek je še povedal, da je nekaj posebnega, saj so skušali ohraniti celotno energijo punka, kar dokazuje, da se z glasbo lahko počne vse in ne izgubiš svojega izraza.