Ko eksplodira otrok ... (7)

Otroci potrebujejo ob sebi zrele, odrasle ljudi.

Kot takšni naj bi starši znali presojati, kdaj je pomembno vztrajati pri določenih zahtevah in kdaj gre za tako banalne stvari, da ni vredno izgubljati besed. Včasih se neprimernemu vedenju otrok pridružijo še napetost, utrujenost ali nemoč staršev in takrat lahko družinske bitke trajajo v nedogled. Bolj kot pri razburjenem otroku povišujemo svoj glas in bolj, kot smo razburjeni kasneje, bomo dosegli zaželeno vedenje. Starši damo pogosto otroku različne oznake, kadar se ne obnaša v skladu z našimi pričakovanji. Rečemo, da je trmast, da manipulira, je nesramen, izsiljuje, lažnivec in še kaj. Vse te oznake otroku ne pomagajo, da bi spremenil svoje vedenje. Zato je potrebno tudi v takšnih situacijah, kjer vse vre od čustev, ohraniti čim bolj nevtralne besede. To pomeni čim manj oznak in obtoževanj. Ne uporabljajmo raznih mučeniških izjav in dodajanja krivde. Ne iščimo krivca in ne bodimo cinični. Najslabša od vsega pa sta vpitje ali fizična kazen. To je poraz staršev. Kadar se otrokovi izbruhi ponavljajo iz dneva v dan, je potrebno razmišljati o tem, katere zahteve lahko zmanjšamo in tako ohranimo le tiste, ki so zares pomembne. Sčasoma jih bomo postopno zviševali, vendarle je na začetku pomembno, da ne pričakujemo preveč. Če se resnično želimo znebiti tako svojih kot otrokovih vzorcev vedenja, ki prevladujejo v izbruhih jeze, potem moramo najprej zmanjšati naša pričakovanja. Več kot imamo zahtev, večje število izbruhov lahko pričakujemo. Če vztrajamo samo pri najbolj pomembnih, bo imel otrok več možnosti, da se obnaša bolj primerno. Takšno razmišljanje predstavlja za starše pravi izziv, kajti mnogi si mislijo, da je to popuščanje otrokovim zahtevam in da otroci pač morajo vse narediti tako, kot rečejo starši. Čarobna beseda, ki naj bi jo znali uporabljati tudi v vzgoji, je – kompromis. Ta kaže na našo prožnost in na željo po rešitvah.