Kriza casino kapitalizma

Besedilo: Štefan Žargi
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 20. november 2008 / 06:00

Ustvarjanje virtualnega bogastva, ki se je prodajalo po vsem svetu, je pahnilo kapitalizem v krizo, iz katere bo treba izhode šele najti.

Škofja Loka – V četrtek je bil v organizaciji Rotary cluba Škofja Loka in Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka v srednjeveški Kašči zanimiv pogovor z naslovom Kriza. Z dr. Jožetom Mencingerjem, univerzitetnim profesorjem Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, nekdanjim rektorjem te univerze, uglednim ekonomskim strokovnjakom, sodelavcem Ekonomskega inštituta Pravne fakultete, se je v povsem polni Miheličevi galeriji pogovarjal mag. Viktor Žakelj. Vsega povedanega v uro in pol dolgem pogovoru ter bogati razpravi ni mogoče povzeti, navajamo le nekaj zanimivejših misli, ki so bile izrečene.

Balon je moral počiti

Na vprašanje, kako pojasnjuje vse globljo finančno in ekonomsko krizo, je Mencinger dejal, da je nastala iz zelo jasnega razloga: zmanjševanja deleža dela v bruto domačem proizvodu (BDP) in ustvarjanja virtualnega bogastva, pri čemer je finančni sektor prerasel vse razumne meje. Leta 1980 je bilo finančno premoženje približno enako BDP, danes je to premoženje petkrat večje od ustvarjenega BDP. Balon je moral počiti. To se je v tem primeru zgodilo na ameriškem nepremičninskem trgu, ko so cene nepremičnin začele padati, kriza pa se je prek finančnih iznajdb – da so namreč dolgove pretvorili v vrednostne pakete in jih prodajali naprej, prenesla po vsem svetu. Tako so celo evropske centralne banke polne teh ničvrednih papirjev. Posledica je, da danes nihče nikomur več ne zaupa, saj ne ve, koliko ima kdo teh papirjev.

Posledice zbujajo skrb, ker se to širi na realni sektor - na gospodarstvo, ki ne more več dobiti kreditov, zmanjšuje se povpraševanje, to pa še poglablja gospodarsko krizo. Nekateri pri tem računajo na keynesijansko politiko pospeševanja povpraševanja, kar pa za zdaj ne deluje. Centralne banke so sicer poslale bankam velike količine denarja in v večini preprečile zlom nekaterih bank, vendar kljub temu posojanje denarja med bankami ni steklo. To pa pomeni, da se denar ne oplaja in da ni kreditov za podjetja.

Kriza kapitalizma

Korenine vse bolj jasno razvidne krize kapitalizma so v dejstvu, da so v ameriškem sistemu turbo kapitalizma iz lastnikov podjetij nastali lastniki premoženja, iz delavcev pa delovna sila. Lastnikov več ne zanima poslovanje in dobiček podjetij, pač pa rast premoženja, ne glede na način njegovega povečevanja. Ustvarjanje fiktivnega premoženja s finančnimi iznajdbami, ki se je razširilo po ZDA – temu bi lahko rekli casino kapitalizem, je velika prevara. ZDA so danes najbolj zadolžena država, ki pa svoje dolgove prek dolarja, ki je še vedno svetovna valuta, širi po vsem svetu. Sedanja finančna kriza je zagotovo najgloblja kriza kapitalističnega sistema, ki nujno potrebuje pomembne korekcije. V katero smer bo treba popraviti sistem, še ni znano, zagotovo bo ostala kot temelj kapitalizma privatna lastnina, ki gospodarsko učinkovitost omogoča, vendar je ne jamči.

Razblinila se je iluzija, da lahko v sistemu vse uravnava le trg. Kar naenkrat privatna lastnina ni več povsem sveta, začenjajo se nacionalizacije, državne intervencije. Dr. Mencinger meni, da je družba, ki temelji na načelu en evro (dolar) en glas, skrajna družba, ki ne deluje, enako velja za družbo, kjer velja en človek en glas, kar je veljalo v socializmu. Kaže se, da je potrebna in vzdržna le kombinacija.

EU še nima odgovorov

Evropa je žal, meni dr. Mencinger, pozabila na svoj socialno-tržni sistem kapitalizma in tudi zaradi globalizacije postopoma prevzela ameriški turbo kapitalizem. Evropska unija je bila ob nastopu krize nekaj časa povsem zmedena. Nekaj časa so ponavljali gesla iz Lizbonske strategije, ki je po Mencingerjevem mnenju popolna neumnost. Predpostavka, da bomo Evropejci ustvarili družbo znanja in to znanje prodajali po svetu, je povsem nerealna. Pokazalo se je, da so države unije krizo začele reševati vsaka po svoje. Nekoč je Evropska unija nastala iz političnih razlogov, danes se kaže le kot ceremonija bruseljska birokracije. Obstaja nevarnost jugoslovanskega sindroma, ko smo se ob krizah začeli medsebojno obtoževati. V krizi se tudi vse bolj jasno kaže, da države, zlasti velike, prve pozabijo na lastna pravila in na pravila unije. Evropejci se bomo morali sprijazniti z dejstvom, da nismo več središče sveta, krepijo se nove velesile. Na Kitajskem bo zaradi dosedanjega razvoja še veliko problemov, za korenine krize so krive multinacionalke, ki ob selitvi proizvodnje niso zahtevale uveljavitve socialnih norm.

Slovenija se je zadolžila

Slovenija je imela k sreči do leta 2005 dobro politiko, od tega leta naprej pa se je pričela zadolževati. Prava rast bi za našo državo bila štiri odstotke, za kar bi zadoščali domači prihranki. Ker teh ni bilo več, smo posegli po kreditih iz tujine in naš neto dolg – razlika med našimi dolgovi in našimi terjatvami, je začela rasti. Če leta 2004 še nismo imeli neto dolga, je ta letos dosegel okoli osem milijard evrov ali skoraj četrtino našega BDP, pri čemer še ne upoštevamo vprašljivo izterljivost naših terjatev. Rast je bila v Sloveniji v zadnjih štirih letih nedvomno prehitra in zavedati se kaže, da smo investirali v infrastrukturo, ki pa manj in počasneje prispeva k rasti BDP in s tem otežuje vračanje dolgov.

Sicer pa dr. Mencinger ostaja odločen nasprotnik tujih investicij, ki so v bistvu tudi pri nas najpogosteje pomenile le prodajo premoženja in le redko produktivne naložbe. Izkušnje nekaterih vzhodnoevropskih držav, ki so gradile svoj razvoj na tujih naložbah, danes pa so v gospodarskem in socialnem razsulu (globoko v bankrotu je šest držav: tri baltske republike, Madžarska, Bolgarija in Romunija), utrjuje njegovo prepričanje. Tuje investicije pomenijo prek transfera dobičkov tudi velike odlive ustvarjenega BDP, tuje banke pa se v krizi umikajo. Slovenija je sicer storila nekaj napak, vendar veliko manj od nekaterih sosednjih držav. Sedanja kriza nas zaradi velike odvisnosti od izvoza ne bo obšla in znašli se bomo v podobnem položaju kot ob osamosvojitvi, le da smo bolj razvajeni in se bomo nekaterim dobrinam težje odpovedovali.

Iskraemeco je bil osebni poraz

Kot minister v prvi vladi osamosvojene Slovenije je Mencinger bil oster ideološki boj glede privatizacije. Danes ugotavlja, da je pri tem močno podcenil pohlep posameznikov, za Cerkev pa sicer kot vernik pravi, da se preveč ukvarja s papirji in premalo z dušami. Za svoj velik osebni neuspeh, poraz in razočaranje ima dogajanja v Iskraemecu, kjer je vodil nadzorni svet. Verjel je v simbiozo dela in kapitala, ki bi lahko bila osnova moralne kapitalistično urejene družbe, vendar se je pokazalo, da notranje lastništvo pri nas še ne deluje. Tudi v tem primeru je šlo za pojav, ko so lastniki – predvsem paradržavna sklada SOD in KAD, bolj skrbela za premoženje kot za podjetje, in odločilno je bilo, da so lastniki potegnili z bankami.