Moj stari oče Luka

Stopinje skozi preteklost

Pri prekupčevanju z lesom je moral znati dobro računati, te veščine je naučil tudi mojo mamo. Že zelo zgodaj si je vse, kar ji je narekoval, zapisovala v zvezek, pozneje pa mu je posle tudi sama izračunavala.

Ko smo se mami Berti rodile same hčerke, je vsakič prišel bliže in rekel: »A je res spet baba?«

Jezil se je tudi na nepotrebno delo s plenicami, češ saj jih včasih tudi nismo imeli, pa so se otroci prav tako zregljali. Rad je povedal, da so novorojenčke za »moč« splaknili kar pod tekočo vodo v koritu. Kdor je bil trden, je ostal, drugi so pa umrli.

Njegove tri sestre, ki so živele v Trstu, so bile prave gospe in zelo podjetne. Poročena je bila le ena, Marjana. Imela je hčerko Efi, ki pa ni imela otrok, le enega psa. Nazadnje je živela v Hamburgu, poročena pa je bila z nekim premožnežem.

Nekoč je prišla na obisk v Žiri in to je bil pravi dogodek! Pravzaprav je »prišumela« s stotimi kovčki, dišavami in neko gosposkostjo, ki je nismo bili vajeni. Starši so jo namestili v eni od sob, potem pa smo doživeli prvi šok, ker je vztrajala, da bo pes spal pri njej, na postelji. V tistih časih smo bili vajeni, da so živeli psi zunaj, privezani na verigo.

Meso smo imeli le redkokdaj na mizi, kvečjemu ob nedeljah. Toda Efi je mamo nenehno priganjala, da je za njenega pinča kupovala najlepše kose in to vsak dan. Kar na jok nam je šlo, ko smo opazovali, kako se je pes mastil z mesom, mi pa smo dobili na krožnik običajno rihto zelja.

Luka nikoli v življenju ni bil bolan, zato so se vsi čudili, ko je začel jamrati, da se je prehladil. Ker le ni bilo nič bolje, ga je pod večer Frido peljal na Golnik, pa niso odkrili nič. Za dokaz, da je čil in zdrav in da Frido s svojo skrbjo celo »pretirava«, je v ordinaciji plesal in vriskal. Ob vrnitvi domov pa je od veselja igral na orglice.

Naslednji dan pride medicinska sestra in mu da injekcijo penicilina. Nihče pa ni vedel, da penicilina ne prenese, postalo mu je slabo, ulegel se je, potem pa ga je Andreja našla mrtvega.

Mama Berta je pripovedovala: »Prvič pa sem ga videla jokati, ko se je zgodila tista grozna nesreča. Drago Andreucov se je zelo rad vozil z njim na vozu. Sedel je zadaj, na štangi in bil ponosen, da se lahko pelje z Lukom. Nekoč sta se vračala iz Gorenje vasi, kamor sta peljala pesek. Drago je po vsej verjetnosti malo zakinkal in tako nesrečno padel pod voz, da so čezenj zapeljala kolesa. Z Andreucovimi smo bili še prijatelji in zato je bil udarec še toliko hujši.«

Kljub temu da je imel postavne in prsate ženske zelo rad, pa jih je imel za manjvredne od moških. Bognedaj, da bi za novo leto kakšna baba prišla prva v hišo voščit praznike! Zmeraj je robantil, da prinaša nesrečo in tudi nagnal bi jo, tak je bil.

Mama se tudi spominja, da je imel v predalu cel kup »goljufov«, ki jih je nataknil pod pruštof.

S tem je ubil dve muhi na en mah: zmeraj se je zdelo, da je lepo oblečen, hkrati pa se mu ni bilo potrebno umivati.

Francka Lazar - hči iz prvega zakona

S Francko sva se srečali na njenem domu, v Stražišču pri Kranju. Čeprav si je nabrala že krepko čez 90 let, je še zmeraj živahnega duha, iskriva ali ostra, odvisno, kakšnega sogovornika ima. Vsak dan hodi na dolge sprehode, žal že zelo slabo vidi, vendar jo redno obiskuje vnukinja, da ji prinese to ali ono. Stanovanje ima urejeno kot iz škatlice in v spalnici še zmeraj stoji omara, ki jo je dobila za doto.