Vojna

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 7. junij 2017 / 12:15

Pretekli teden smo bili v vasici Mauthausen v Avstriji. Spodaj v vasici poteka normalno avstrijsko življenje: trgovinice, ki se zapro med 12. do 13. uro, mimoidoči radi poklepetajo, vse je zelo urejeno in kar ni avstrijsko – veliko je tujcev, ki so se preselili iz tujih in kulturno popolnoma drugačnih dežel. Skupno jim je, da ne govorijo nemškega jezika in so temnejše polti. Od njih gotovo malokdo sluti, da je bilo tu eno najbolj strašnih delovnih koncentracijskih taborišč v Evropi. V njem je umrlo tudi 1500 Slovencev. Nad vasjo je kompleks stavb, ki je razglašen za narodni spomenik – v spomin in opomin. Avstrijci ne zanikajo teh grozot.

Ko je bilo konec vojne, je ljudem širom po Evropi odleglo. Bilo je konec morije in nesmiselnega trpljenja. Začela se je obnova in normalno življenje. Ideološki spori v družbi, ki so sledili, so ustvarjali nove krivice in s tem se je spopadalo pol Evrope. Nihče (morda redki posamezniki) ni pričakoval, da se bodo posledice vojnih dogodkov (morije, stradanje, taborišča, streljanje, odsotnost od doma, gledanje in poslušanje groznih dogodkov …) na ljudeh poznali še mnogo let kasneje. Da bi preživeli prihranili trpljenje, ki so ga doživljali, o njem niso želeli govoriti. Bilo je prehudo. Žal pa je ravno molk najbolj zanesljiv mehanizem prenosa hudih travm na naše otroke in vnuke. Danes pri svojem terapevtskem delu zelo pogosto opažam, kako druga (tu sem jaz, 52 let) in celo tretja generacija vojakov, taboriščnikov in njihovih sorodnikov trpi zaradi dogodkov, ki so se zgodili pred več kot 70 leti. Najbolj pogosti so nepojasnjeni strahovi, za katere ni oprijemljivih razlogov. Ljudje imamo službe, hiše, podjetja …, pa vendar se nam strahovi in razne tesnobe začnejo prebujati kar naenkrat. Zelo pogosto povedo, da je bil ata npr. v taborišču, v partizanih, pri domobrancih, na ruski fronti, v Normandiji … in da nikoli ni želel o tem veliko govoriti. Je pa npr. pil in takrat streljal. Spet drugje se to neizgovorjeno in težko opisljivo trpljenje pokaže v brezštevilnih slabih dogodkih v nekem rodu: poškodbe, nesreče, ko je že nekaj dobro, se podere … Neizgovorjena in zamolčana groza, ki so jo doživljali, ne more izginiti v nič. To je naravni zakon, ki smo mu podvrženi. Poigrava se z življenji naslednjih rodov. Ti ljudje so ogromno pretrpeli in so hoteli prihraniti te zgodbe svojim otrokom. Takrat še niso vedeli, kar danes vemo. Ne moremo vplivati na podzavesten in medgeneracijski prenos težkih čustvenih vsebin, razen ko se za to odločimo. Zato svojim otrokom izkažimo ljubezen tako, da bomo sami predelali lastne hude dogodke, ki so nabiti s strahovi, razočaranji, žalostjo, zavrženostjo, krivdo, ponižanjem … To še vedno precej manj boli kot gledati trpljenje lastnih otrok in vnukov tudi na račun naših nepredelanih travm.