Ko se v kamen naseli toplota

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 27. oktober 2008 / 06:00

Oktobra je v hribih pod Blegošem potekala že 14. slikarska kolonija v počastitev spomina na Antona Ažbeta.

Zdravko Krvina, ustanovitelj in organizator kolonije, je bil še posebej vesel dveh kiparjev, ki sta se pridružila slikarski druščini. Nebojša Savović - Nes je sicer prišel iz Beograda, vendar je že stari znanec Poljanske doline, saj že štiri leta sodeluje z Marmorjem s Hotavelj. Skupni jezik so našli pri izgradnji cerkve svetega Save v Beogradu. »Kamen je moje življenje, strast in kruh. Kaj bi brez njega?« se zasmeje. Marmor mu je najljubši. Pod njegovimi rokami so nastajali ogromne ambientalne forme, moderne skulpture, spomeniki in fontane. Spopadal se je z upodobitvami zgodovinskih osebnosti, dokler ga čas in naključje nista zanesla v izzive, ki jim dodaja svoj osebni pečat pri izgradnji cerkva. »Preko kamna sem se srečal z Zdravkom Krvino, in ko me je povabil, naj se udeležim slikarske kolonije, sem izziv z veseljem sprejel. Tudi v Srbiji imamo veliko podobnih kolonij, žal mi je, da med umetniki iz obeh držav ni več sodelovanja. Sam sem pomagal postaviti na noge Mednarodni bienale miniaturne umetnosti. Upam, da bo v prihodnje več povezovanja tudi z mojo pomočjo, nenazadnje smo ljudje tisti, ki gradimo svet, mar ne?«

Dr. Stipe Miličić se je v krizi srednjih let odločil, da je napočil čas, da sledi klicu svojega srca in začne izpolnjevati davne želje, ter se preda oblikovanju kamna. »Kljub temu da sem vrsto let živel v Ljubljani, sem zmeraj potiho sanjal o Krasu, ki me je, vsaj na daleč, spominjal na rodni Hvar.« Nekoč se mu je zgodilo, da mu je neka skulptura po nesreči počila in se prepolovila. Tedaj je spoznal, da zna biti tudi kamen najbolj iskren in izpoveden tedaj, ko pokaže svoje ranljivosti in slabosti. »Misel, da mi zemlja dovoli, da lahko iz nedrij Krasa iztrgam kamen in mu dam novo obliko, me je navduševala. Strašno ljubim naravo, kamen mi odgrinja obzorja bodisi na morski obali ali v kraških globelih. Zavedam se namreč, da šele takrat, ko v sebi nosim lepoto in ljubezen, lahko oboje vdahnem skulpturi, ki jo želim narediti.«