Nekako se mi bo že posrečilo

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 12. julija 

Hočem reči, prav nič se ne slepim in se povsem zavedam, da v tem trenutku skrb za svoje zdravje prepuščam strokovnjakom, zdravnikom, ljudem zunaj mene, ki se na mojo bolezen oziroma življenjsko preizkušnjo odzivajo izključno na ravni materialnega; da sem torej na neki način na precej nizki stopnji čutnega zaznavanja svojega notranjega in zunanjega okolja. (Oh, pa tako dobro mi je že šlo.) Po drugi strani pa povsem razločno prepoznam svoj notranji glas, ki se trudi preglasiti mojo zavest, se pravi, strah in negotovost, in me spodbuja ter prepričuje, da se moje življenje na tem svetu zaradi znanega dejstva še nikakor ne izteka. In zahvaljujem se Usodi, da je moja čutnost močnejša od moje materialne biti in da me ni za svoje življenje čisto nič strah. Povedano drugače, stoodstotno sem prepričana, da mi bo kemoterapija uničila vse tako imenovane zasevke in nezdrave celile, ki so se razbohotile v mojem telesu. Se pravi, kemoterapijo sprejemam kot pozitivno dejstvo, ne pa kot neko negativno breme, ki me bo uničilo.

V knjigi Moč je v tebi je Louise L. Hay zapisala: »Misli, ki se jih odločamo misliti, so orodje, s katerim barvamo platno svojega življenja.« In še: »Ne glede na to, na kateri točki življenja ste, ne glede na to, kaj ste prispevali k ustvarjanju tega, ne glede na to, kaj se dogaja, vedno ravnajte najbolje, kolikor zmorete, glede na svoje trenutno razumevanje, zavedanje in znanje. Ko boste vedeli več, boste ravnali drugače, kot sem tudi jaz. Ne grajajte se, ker ste tam, kjer pač ste. Ne obtožujte se, ker vam ne uspeva bolje ali hitreje. Recite si: delam, kolikor dobro zmorem, in čeprav sem trenutno v škripcih, se mi bo nekako posrečilo izvleči; poiskati moram pravo pot, da bom to storil. Če si samo govorite, da ste neumni in nič prida, boste ostali ujeti. Če hočete doseči spremembe, potrebujete lastno ljubečo oporo. /…/ Svoboden duh sem. Nauke izražam v preprostem jeziku, tako da jih lahko razume veliko ljudi. Pot vas na čudovit način pripelje do resničnega razumevanja, za kaj v življenju pravzaprav gre in kako lahko uporabite ter nadzorujete svoj um.«

V tem trenutku je v moje telo kanila zadnja kapljica kemičnega zvarka in za mano je bistveni del drugega kroga zdravljenja. Dvajset minut po tistem, ko mi je sestra odstranila pripomočke za prejemanje kemoterapije, s Tejo že sediva v parku bolnišnice, pijeva kavo, se škropiva z vodo v vodnjaku in se smejiva. Neverjetno, kako malo je potrebno, da postane življenje lepo in popolno. Na misel mi pridejo ljudje, ki tega ne vidijo, ki tega ne dojamejo in si življenje vzamejo sami. Ampak, o tem zdaj nočem razmišljati. (Se nadaljuje.)