Župan in umetnik

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. oktober 2008 / 06:00

Na 95. Glasovi preji v Trzinu se je pokazalo, kako imenitno bi bilo, če bi gorenjski in drugi slovenski župani posnemali zgled trzinskega župana Toneta Peršaka in v imenu občine naročili kako večje umetniško delo, ki obogati in kultivira javni prostor ...

Impozantna skulptura, ki jo je sredi Trzina postavil akademski kipar Metod Frlic in ji dal ime Pomlad, je troje v enem: je kiparska umetnina, v poletnem času je mestna fontana, hkrati je spomenik Trzincem, ki so se borili v raznih vojnah in spopadih. In ne nazadnje: postaja srce Trzina, ki je precej razpotegnjeno naselje in doslej ni imelo izrazitega središča. Umetnina deluje mestotvorno; stoji pred kulturnim centrom Ivana Hribarja, ob njej se oblikuje središče kraja, ki postaja mesto.

Na preji smo ugotovili tudi, da so Trzinci z županom na čelu posnemali zgled svojega znamenitega rojaka Ivana Hribarja (1851-1941). Ta veliki in v Trzinu rojeni Slovenec je bil med drugim vrsto let ljubljanski župan in v tem času je dal v deželnem glavnem mestu postaviti tri javne spomenike, ki so mu še danes v čast in okras. Mestne fontane mu ni bilo treba zgraditi, saj je pred Magistratom že stal Robbov vodnjak. Najbolj znan od Hribarjevih je seveda Prešernov spomenik na Tromostovju, ki so ga z veliko slovesnostjo odkrili leta 1905. Ob tem je prišlo sredi Ljubljane do velikega zapleta, v katerega so bili vsak po svoje vpleteni štirje gorenjski rojaki: Prešeren, ki je bil na spomeniku upodobljen, Hribar, ki ga je dal postaviti, akademski kipar Ivan Zajec, ki ga je naredil (bil je sin na južnogorenjskem Sovodnju rojenega kiparja Franca Ksaverja Zajca) in škof Anton Bonaventura Jeglič (rojen v Begunjah na Gorenjskem), ki se je zaradi spomenika najbolj razburil; pa ne zaradi Prešerna, jezen je bil zaradi gole muze, ki se s svojimi čari obrača naravnost k oknom bližnjega semenišča …

S pobudo, da postavi še spomenik Trubarju, se je v letu 1908, ko so podobno kot letos obhajali Trubarjevo 400-letnico, na župana obrnil Anton Aškerc. »Glej, postavil si spomenik Prešernu; postavi ga še Trubarju. Mislim, da je naš narod že toliko dozorel, da ne bo težko zbrati denar za skromen spomenik,« je bil prepričan pesnik. A je bilo kar težko. »Poznavajoč razmere, vedel sem, da je tozadevni Aškerčev optimizem neopravičen. Prešeren je bil ljubljenec vsega naroda, zato je bilo za njegov spomenik lahko zbirati. O pomembi Trubarjevi za naše kulturno življenje pa je vedelo le omejeno število inteligence. Poleg tega je bil protestant. Dejal sem si torej, da z javnim pobiranjem prispevkov utegnem doživeti neprijetno iznenadenje …« Tako sploh ni šel v javno zbiranje, potrebni denar je našel v skritem fondu Ljubljanske kreditne banke in leta 1909 so z enoletno zamudo odkrili tudi ta spomenik. Trubarja je portretiral kipar Franc Berneker.

»Tretji javni spomenik, ki je nastal v dobi mojega županovanja in po moji pobudi, je cesarjev spomenik na Slovenskem trgu pred pravosodno palačo,« je v prvi knjigi svojih spominov iz leta 1928 zapisal Hribar. Danes ni v Ljubljani ne cesarjevega spomenika ne Slovenskega trga. Sodna palača pa je še in pred njo Miklošičev park. Zgodilo se je namreč, da so cesarju sneli glavo in namesto njegove na vrh spomenika posadili Miklošičevo (delo kiparja Tineta Kosa). Hribar, ki cesarja sicer ni cenil, je spomenik postavil v upanju, da si pridobi njegovo naklonjenost do (v potresu porušenega mesta) mesta in naroda. »Upanje, katero sem vezal na cesarjev spomenik, je, žal, bilo prazno. Dogodki so me poučili, da je cesarski dvor mnenja, da vsa poklonstvena dejanja našega naroda na cesarjev naslov niso nič druzega, ko dolžni pozdrav sužnjev: Ave Caesar, morituri te salutant (zdravstvuj cesar, umrjoči Te pozdravljajo).« Veliko je bilo slovenskih mož in fantov, ki so za »vero, dom, cesarja« umrli na bojiščih 1. sv. vojne, slabo pa se je (za cesarja) končala tudi zgodba njegovega spomenika v Ljubljani.

Kip Franca Jožefa je »izvršil« kipar Svetoslav Peruzzi. Hribarju pri postavljanju javnih spomenikov ni šlo le za tiste, ki so bili v njih upodobljeni, temveč tudi za »podobarje«, ki so tako dobili priložnost izkazati svojo ustvarjalnost in – ne nazadnje – tudi kaj zaslužiti. »Javni spomeniki Ljubljane predočujejo dela treh naših kiparjev /Zajc, Berneker, Peruzzi/ in tako dajo možnost spoznavati njihovo umetnostno tehniko,« je bil prepričan župan. Postavitev spomenika, ki je hkrati umetniško delo, torej poviša javni prostor v galerijo na prostem, formo vivo v malem.

Župan in pisatelj Tone Peršak je v Hribarjevem rojstnem kraju po svoje in na sodoben način oživil »model«, ki ga je v svojem ljubljanskem županovanju uveljavil znameniti trzinski rojak. Ta je bil tudi sam umetniška duša. Pisal je pesmi, prevajal iz ruščine in francoščine, bil soustanovitelj in soizdajatelj imenitne revije Slovan, sodeloval pri ustanavljanju slovenske univerze in društva pisateljev … Bil je politik, ki je dejavno spodbujal kulturno življenje. Tako je ravnal tudi trzinski župan-pisatelj, ko je v dolgi proceduri uveljavil projekt osrednje mestne skulpture-fontane-spomenika, kiparju Metodu Frlicu pa omogočil, da izkaže svojo ustvarjalnost. Upajmo, da se bo za takšno tvorno sodelovanje župana in umetnika odločil še kateri od gorenjskih županov …