Sedmica: Neslišne žrtve

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 10. oktober 2008 / 06:00

Praviloma smo Slovenci rahločutni ljudje.

Recimo. Nekomu, za katerega sploh nismo vedeli, da živi, pogori hiša. Skupaj z družino je, revež, čez noč ostal brez vsega, kar je desetletja spravljal skupaj. Največkrat je v materialne dobrine vtaknil vsako minuto prostega časa. Ne le svojega, temveč vseh družinskih članov. Od najmanjšega do največjega. V številnih primerih tudi zato, da se je lahko družina merila s sosedovo.

V nesreči najprej priskočijo na pomoč množična občila; nesrečni primer obesijo na velik zvon in kmalu se najde nekdo, ki odpre bančni račun, na katerega se začnejo stekati namenska sredstva. Večina dobrotnikov se ne vpraša niti po vzroku nesreče, pač daje v maniri slovenskega reka, kdor hitro da, dvakrat da. Kar je, se razume, pohvalno. Vendar le, če gre za zasebni denar, ko gre pomoč iz skupne blagajne, se pravi iz proračuna, pa se je treba vprašati najmanj to, zakaj se je ta nesreča sploh dogodila; kdo je zanjo kriv oziroma odgovoren.

V času, ko je predvolilna kampanja najbolj zaudarjala po patrijah, tajkunih in drugih dogodivščinah na najvišji politični ravni, so mediji, ki živijo od senzacij, pozornost javnosti pritegnili s tragedijo družine z ljubljanskih Fužin, ki so jo (pregovorno) brezsrčni državni uradniki postavili na cesto. In sicer ne glede na dejstvo, da je zunajzakonska partnerka in mati dveh (resda polnoletnih) otrok, ki je v družini podpirala vse štiri ne le tri hišne vogale, medtem na onkološkem oddelku ljubljanskega Kliničnega centra zaradi napredovanja nevarne bolezni trpela peklenske muke.

Da ne dolgovezim ali navajam znanih dejstev, stojijo stvari tako, da je obrambni minister sredi volilne kampanje domnevno prizadetemu, vsekakor pa na cesto postavljenemu veteranu vojne za Slovenijo na vrat na nos in z državnimi sredstvi priskrbel stanovanje, njegova zunajzakonska partnerica, ki so jo medtem z onkološkega inštituta po končanem obsevanju odslovili, pa (z brezposelnim sinom) nima kam in je praktično ostala brezdomka. Dejstvo namreč je, da se k zunajzakonskemu partnerju, s katerim je pod isto streho preživela nekaj peklenskih desetletij, za živo glavo ne namerava preseliti, saj je kljub nevarni in hudi bolezni z njo ravnal slabše kot talibani s svojimi zajetimi talci, da se v podrobnosti ne spuščam. Skratka, obrambni minister in predsednik upokojenske stranke je, vsaj po moji presoji, zlorabil položaj in razvpiti primer rešil sebi v politični prid. Na tuj oziroma skupni konto, resnična žrtev pa je v težkih življenjskih okoliščinah ostala praktično na cesti, česar pa mediji, ki o primeru domala vsak dan poročajo, ne povedo. Žal.

Iz povedanega si drznem izpeljati naslednje sklepe. Prvič, slovenski politični vrh se na konkretne življenjske okoliščine odzove bodisi ko gre za njihovo osebno korist, bodisi ko jim teče voda v grlo. Drugič, slovenska družbena resničnost je licemerska, da ne rečem dekadentna, vloga ženske v njej pa je na ravni tretjerazredne muslimanske države. Na to ne sklepam zgolj iz aktualnega primera, pač pa iz dejstva, da žrtve nasilja v družini zapiramo v tako imenovane varne hiše, nasilneži pa se šopirijo in uživajo svobodo v nekdanjem skupnem domu ali celo v stanovanju, ki smo mu ga kupili vsi davkoplačevalci. Sprašujem se, katera vlada bo tem absurdnim življenjskim situacijam in popolnim nesmislom naredila konec.