Novo reševanje starih problemov

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / torek, 30. september 2008 / 06:00

Nov prometni režim v starem mestnem jedru Kranja, ki je posegel tudi na njegovo obrobje, je že nekaj časa v veljavi. Prestal je že menjavo dopustniškega (počitniškega) in delavniškega utripa, tako da je moč ocenjevati njegove učinke v različnih situacijah.

Osnovna oz. najbolj očitna nedomišljenost novega sistema je prav gotovo neenakomerna obremenjenost parkirišč na hujanski strani mesta. Medtem ko je parkirišče ob nekdanji Čebelici napol prazno (parkirišča okrog župne cerkve so ob tem gosto zasedena), pa je večje parkirišče na Hujah dobesedno natrpano. Že pred osmo uro zjutraj tu ni več moč dobiti prostega parkirnega mesta, avtomobili si iščejo prostor pod soncem ob stanovanjskih blokih v Župančičevi ulici in - ker sicer dolga redarska roka le redko seže preko kokrškega mostu – tudi po bližnjih zelenicah, dovozih h garažam, na pločnikih itd. Resnici na ljubo je treba reči, da so bile take posledice povsem predvidljive in nanje se je opozarjalo že pred uvedbo novega sistema. Že dolgo je namreč jasno, da problema parkiranja tudi na kratki rok ni moč rešiti brez novih parkirnih površin. V to kislo jabolko bo morala ugrizniti lokalna oblast, če resnično želi poiskati novo, aktivno vlogo starega mestnega jedra. Kot mi je znano, se sedanje občinsko vodstvo tega sicer v celoti zaveda in dokaj aktivno tudi išče rešitve, le nov sistem kot del celovitejše rešitve sam zase slabo funkcionira.

Kot nekakšna dodatna kolateralna škoda novega sistema pa se je pojavil nov problem, čigar rešitev pa ne more biti odvisna od dobre volje občinske oblasti. Posega namreč na področje človekovih pravic. Po novem morajo namreč državljani, ki bi hoteli obiskovati bogoslužje v župni cerkvi, pa jih zaradi starosti ali oslabelosti lastne noge ne nesejo več preko kokrškega mostu in Glavnega trga, za to ustavno pravico plačati. Gre za ljudi, ki sicer nimajo statusa invalida, ki bi ga lahko označili na avtomobilu, pa vendar take poti ne zmorejo in jih do cerkve vozijo njihovi svojci. Avtomat jim za to hvalevredno dejanje neusmiljeno izstavi račun, parkirišča ob župni cerkvi pa so poleg tega po novem pogosto povsem zasedena.

Ustavna pravica, ki jo zagotavlja 1. odstavek 41. člena slovenske ustave, pač ne more biti pogojevana s plačilom parkirnine, niti ne izenačevana z npr. »pravico« do obiskovanja gledaliških predstav.

Pričakujemo, da se bodo odgovorni nemudoma odzvali in vsaj ob nedeljah in večjih cerkvenih praznikih omogočili nemoten dostop oz. dovoz do cerkve. Konec koncev se bogoslužje na tem mestu opravlja že vsaj 1500 let in nedvomno predstavlja determinanto prometa v mestnem jedru ter eno od osnovnih funkcij vsakega mesta. To bi sedanjim urejevalcem seveda moralo biti znano.

Milan Sagadin