Na počitnice

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ponedeljek, 9. julija

Ko pripravljam kosilo, razmišljam o prijateljičini mami, ki ji je onkolog v petek brez dlake na jeziku povedal, da ima raka na dojki. Očitno je tako, da ni pred rakom varen nihče. Gospo pri triinsedemdesetih je novica sicer šokirala, tal pod nogami pa ni zgubila. Nasprotno. Odločitev je sprejela tako rekoč v delčku sekunde: napovedano operacijo je odložila, češ da ima plačane počitnice, in takoj v soboto začela dvainštiridesetdnevni post. Edino, kar sme v prihodnjih dvainštiridesetih dneh zaužiti, je tekočina; pomeni, čaji, Breussov zelenjavni sok (rdeča pesa, korenje, zelena, krompir), precejena čebulna juha. Občudujem njeno odločnost in njen pogum. Verjamem, da bo post speljala do konca in raka sestradala. Vsekakor sama nisem toliko pogumna, da bi sprejela tako korenito življenjsko odločitev oziroma, če sem čisto poštena, sem v primerjavi s prijateljičino mamo čisto navadna reva, ki se z obema rokama oprijema uradne in kitajske medicine ter tako imenovane frekvenčne terapije. Povedano drugače, globoko v sebi sem očitno še vedno prepričana, da mi lahko do zdravja pomagajo drugi, da je okolje tisto, ki ima v rokah ključ do mojega zdravja; da ključ do mojega lastnega zdravja torej ni v mojih rokah. (Kako zelo sem se takrat motila, kako zelo sem bila takrat površna, da ne rečem brezbrižna, sem dojela šele veliko pozneje.)

Po kosilu sem se usedla v avto in se odpeljala v Premanturo, v Tinino in Bojanovo počitniško prikolico. S seboj na počitnice sem vzela tri kriminalne in en zgodovinski roman ter računalnik, da bom lahko pisala Sedmice. Na morju nameravam preživeti čas med prvim in drugim ciklom kemoterapije. Andrej in drugi domači so sicer precej skeptični do moje »solo« počitniške avanture, kot se je Tina izrazila, kar se mene in mojega počutja tiče, pa sem nad svojo odločitvijo navdušena. Dejstvo namreč je, da mi zaradi kemoterapije ali, če kdo že hoče slišati, zaradi moje diagnoze, čisto nič ne manjka.

Ker se šolske počitnice še niso začele, je kamp še sorazmerno prazen in miren. Tu in tam je slišati razposajen otroški smeh ali izsiljevanje s predirnim jokom, zvečer pa se vse umiri in je slišati le enakomerno gibanje morja.

Razen mene ni na obali nikogar drugega. Uživam ob sončnem zahodu in poslušam smrčanje morja. Ostanek velikega morskega vala, ki mu je čez ozko razpoko v skali uspelo prodreti globoko v notranjost kopnega, je namreč spustil iz sebe glas, ki še najbolj spominja na človekovo smrčanje.

Zunaj je temno kot v rogu. Uživam v tišini in v miru, ki me obdaja in se ga lahko domala dotaknem. Nič, prav nič na tem svetu mi ne manjka. Vse je tako, kot da je ustvarjeno in biva le zame. Srečna sem, da mi je življenje tako brezmejno naklonjeno. (Se nadaljuje.)