Teden, kot ga še ni bilo

Bolj slab kot dober. Kolesarji nismo pesimistični, zato bom grenkobo pustil za konec in začel s tistim, kar smo celo sezono pričakovali. Piknik? Da, piknik.

Kolesarji in tekači iz Glasovega športnega društva smo se dobili v ribogojnici v Besnici in jedli polento. Polento z golažem, če kdo tole bere in ni Gorenjec. Piknik je uspel šele, ko so tekačice prinesle štrudl. Ne, nisem navdušenec za polento. Sem že mislil, da je ne bom več srečal v življenju, ampak – a' smo se zato boril'? Za ščepec polente?

Hec. Polento smo jedli zato, ker ni draga in ker je hranljiva za naslednje podvige, ki nas čakajo na kolesih ali v tekaških copatih. Jasno, Janez Ferlic, vodja Glasovega športnega društva, je zrihtal polento z golažem in ... In ... zrel je za nezaupnico! Hec. Spet.

Kolesarsko-tekaški piknik je minil brez izgredov. Tako smo tudi pričakovali, ker smo bili že vsi precej utrujeni, preden smo sedli za mize. Kolesarji smo imeli naporno turo do Nemilj in nazaj. Vodil sem jo jaz z novim Garminom in nismo zašli. No, domačinov s tistega konca je bilo toliko, da se ne bi zgubili, tudi če bi imeli čelade do brade. Tekači so šli na Jošta. Čaka jih še Ljubljanski maraton čez nekaj dni in zanje ni pavze. Kolesarji pa smo tik pred izdihom sezone, zato smo bili tudi večji odjemalci hmeljevega soka ..., če je to pravilen izraz.

Naslednji dan se je polenta čutila v obliki strahotnega mačka. Tisti, ki smo jo zalivali s hmeljevim sokom, smo komaj ujeli štart v Tupaličah ob 10. uri. Groza, popolna. Branko Dežman je bil usmiljen in je dejal, da je cilj pred penzionom Valerija in ne na slovensko-avstrijski meji. Dežmanov memorial je uspel popolnoma. Zbralo se nas je približno trideset takih, ki spoštujemo Branka in njegovega med NOB padlega očeta. Kdor pozna Branka, ve, da je nevljudno, neodzvati se njegovemu povabilu na kolesarsko prireditev, kot je ta. Pravzaprav sta oba brata Dežman ikoni slovenskega rekreativnega kolesarstva. To govorim zares. Ob govoru Lojzeta Dežmana smo zvedeli, kaj sta Kranj oz. Kokrica in konec koncev tudi Gorenjski glas, ki je prvi poročal o tem, napravila za rekreativno kolesarjenje v Sloveniji. Ste vedeli, da je Lojze Dežman prvi v Sloveniji organiziral kolesarski rekreativni maraton? Ne? Leta 1974 se je to zgodilo ...

Dežmanov memorial se kolesari od Tupalič do Jezerskega. Maraton ni tekmovalni, vendar ga vsakdo hoče zmagati. Je samo za povabljene in ga ne boste našli v nobenem napovedniku. Posvečen je Brankovem očetu, ki je padel v NOB in je bil navdušen kolesar. Ampak, Branko je taka persona, da če bi tudi rekel, da se gremo samo malo vozit po Gorenjski, bi se prav tako zbralo vsaj trideset kolesarjev. Prihodnje leto pridem spet, pa čeprav bo večer prej piknik.

In za konec. Nekaj, česar ni lepo brati, a moram zapisati. Prejšnji teden smo pokopali tri, ki so vedeli, kaj je kolesarstvo. Najprej nas je zapustila Tatjana Zupanc. Verjetno je mnogi ne poznate. Tudi sam je nisem prav dobro, ampak sem vedno, ko sem kaj dobrega naredil za kolesarstvo, dobil njene iskrene čestitke. Prenašal mi jih je naš Bojan Čare, njen svak, ki je tudi prejšnji teden doživel grozovito nesrečo in je levi komolec zlomil na osmih mestih. Tatjano je požrl rak in je po strašnih mukah za vedno rešena. Zdaj je tam nekje, kjer bomo nekoč spet vsi ...

In kot da to še bi ne bilo dovolj, nam je zla usoda vzela še Ilija in Dragico Mištrafovič. Dve kolesarski duši, brez katerih kolesarstvo na Gorenjskem in v Sloveniji na sploh ne bo več tako, kot je bilo. Nikoli več. Nikoli.