Alkotest za začetek

Dobrodošli na Švedskem. Bi, prosim, opravili alkotest?

Zjutraj sem kot nov. Telo brezhibno, le možganski oddelek za spomin mi je še dal vedeti, da se je prejšnji večer na ladji precej gugalo. Ladijski zvočniki so nas že uro pred izkrcanjem začeli opominjati, naj se pripravimo na zaključni del plovbe, kaj kmalu je završalo po hodnikih in že smo stali na stopnicah v vrsti za podpalubje, kjer se je v treh nadstropjih gnetla vsakovrstna avtomobilska pločevina. In kakopak naša dva spačka, ki sta seveda nekaj posebnega in ne čisto navaden »pleh«. Na trajektu smo sicer pričakovali še kakšnega spačkarskega soborca na poti na srečanje v švedski Borlänge, a nismo opazili niti enega. Večina ljubiteljev spačkov iz držav srednje in južne Evrope si je namreč izbrala lažjo in hitrejšo pot prek Nemčije, za morebitna turistična raziskovanja pa Skandinavske dežele. Ko smo se v gosjem redu le počasi zvrstili na kopno, nas je takoj po prijazni carinski kontroli in vprašanju simpatične carinice, če gremo na srečanje, čakalo nekoliko manj prijetno opravilo.

Policaj nas je sicer prijazno nagovoril v stilu dobrodošli na Švedskem, v drugem stavku pa že predlagal, češ da bi opravil en tak majhen alkotestek. Sprva mi ni bilo čisto jasno, če se nemara ne dela norca iz mene, ali vendarle misli resno, ko pa sem v sosednji vrsti zagledal v tisti plastični »rorček« pihajočega šoferja, mi je bilo jasno, da bo res treba pihat'. Navsezgodaj zjutraj? Ta varnostni ukrep Švedom očitno narekujejo dosedanje izkušnje z od prejšnje noči pijanimi Skandinavci, od katerih v Talin mnogi očitno odhajajo le na alkoturizem. Seveda sem zabeležil čisto ničlo. Odločili smo se, da Stockholm odpade (videli smo ga že na naših prejšnjih potovanjih), saj smo imeli do našega srečanja še dobrih dvesto kilometrov. Namreč, pripeljati v veliki spačkarski tabor dovolj zgodaj in si poiskati dobro pozicijo za šotor, je pa tudi nekaj.