Olimpijsko vnebovzetje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 15. avgust 2008 / 06:00

Sredina avgusta je v naših krajih v znamenju praznika Marijinega vnebovzetja. Letos pa je v tem času pozornost vsega sveta usmerjena v olimpijske igre na Kitajskem. Toda, če malo pomislimo: katera športnica na tem svetu pa je zmožna poleteti v nebo, tako kot Marija!?

Olimpijsko geslo veleva: »Citius. Altius. Fortius.« Hitreje, višje, močneje! A višje od Marije ni prišla še nobena … No, no, priznam, pretiravam. Marija ni poletela v nebo sama od sebe, s svojimi močmi, tako kot njen sin, ki se je na nebeške višave vzpel sam (vnebohod). Marija je bila v nebo vzeta, tja je odšla z božjo pomočjo. Kar pojdite na Šmarno goro in dvignite pogled na fresko v kupoli cerkve Marijinega vnebovzetja, ki jo je v letih 1846-47 naslikal Matevž Langus (1792-1855). Videli boste Marijo na oblaku, obdano z angeli, ki jo nesejo proti najvišji točki kupole, iz katere jo z vso močjo privlači Sveti Duh; ta pa sveti še višje in močneje kot tisti na poganskem Olimpu. Z roba kupole jo pozdravlja vseh dvanajst apostolov, od praznega sarkofaga se za njo ozirata Marta in Magdalena. Pod vrhom jo vsak s svojega oblačnega prestola pozdravljata Oče in Sin. Pod njima in vse naokrog pa vidimo angelske kore in še več nebeških plovil, na katerih se prevažajo razne osebe iz Stare zaveze, med njimi Adam in Eva, naslikana nad drevesom spoznanja na Mariji nasprotni strani kupole. Res, veličastna podoba!

Malo pa se je Langus tudi spozabil. Na rob kupole, ki je hkrati spodnji rob freske, torej na isti višini kot apostole, je naslikal celo skupino zemeljskih bitij. Romarje v kranjskih narodnih nošah (to je bila v tistem času novost), pa naročnika in – sebe. Nekateri trdijo celo, da so v obrazih dveh od romarjev prepoznali Franceta Prešerna in Primičevo Julijo!? Prešeren in Langus sta bila gorenjska rojaka; slikar se je rodil osem let pred pesnikom v Kamni Gorici, kjer je najprej koval žeblje v očetovi delavnici. Prav Prešeren naj bi Langusa priporočil takratnemu vodiškemu župniku Andreju Arku, ko je ta naročil poslikavo šmarnogorske cerkve, ki je bila njegova podružnica. Na Šmarni gori je bil vse do svoje smrti leta 1837 za kurata pesnikov stric Jakob. Tako se je pesnik, ki naj bi na Šmarno goro večkrat poromal tudi po stričevi smrti, upravičeno pohvalil, da gre k svoji teti, šmarnogorski Materi božji.

Ste vi že bili pri njej? To je spodnjegorenjski Olimp, na katerega se lahko povzpne vsak in to se tudi spodobi, že od nekdaj. »Da bi n. pr. človek, ki je že odrasel, še ne posetil Šmarne gore, to smatra gorenjski očanec za smrtni greh in je prepričan, da duša onega človeka, ki je v življenju vsled brezbrižnosti opustil pot na Šmarno goro, ne bo preje videla nebes, dokler ne bo romala na Šmarno goro. To mnenje je staro in zelo razširjeno. O tem je vedel že naš veliki pesnik Prešeren. Čujmo, kako poje.« Tako Manica Komanova, pozabljena pisateljica iz Vižmarij, v knjižici Na Gorenščem je fletno (1928), kjer Prešernovo pesem Šmarna gora tudi v celoti navede. Mi pa si, ker jo je marsikdo najbrž že malo pozabil, preberimo le prvo kitico: »Vi, ki hodite na sveto / Šmarno goro, blagor vam! / hvalit mater v nebo vzeto; / al gorje odlašovcam, / ki tak dušo svojo črt'jo, / da it' opuste pred smrtjo / roženkranc in litanije / molit, hvalo pet Marije …« (Mogoče bi se morali na Šmarno goro podati tudi tisti, zaradi katerih odpada omet v bližnjem predoru, v katerem očitno ni ne šmarnogorskega ne olimpijskega duha.)

Zdaj pa se v tem velikošmarskem času ozrimo s šmarnogorske Marije še na zemeljske ženske, to pot predvsem na športnice. Slovenci in Gorenjci imamo eno, ki je zmožna poleteti z neba in je v tem svetovna prvakinja: stotnica Irena Avbelj, padalka. A kaj, ko športno padalstvo ni vzeto med športe, ki jih za olimpijske priznava vsemogočni MOK. Ostanejo nam športnice, ki v duhu olimpijskega gesla tekmujejo na atletskih in gorskih stezah, v plavalnih bazenih, v judu, veslanju … Imena poznamo in si želimo, da bi se katero od njih tudi pozlatilo, posrebrilo ali postalo vsaj bronasto. Gorenjci še posebej navijamo za tiste, ki so gorenjskega rodu: za atletinjo Brigito Langerholc, gorsko kolesarko Blažo Klemenčič, plavalke Saro Isakovič, Anjo Čarman, Anjo Klinar in Tejo Zupan …

Letos v velikošmarnem času torej ne gre le za vnebovzetje Marije in za to, da bi bile bolj gor vzete tudi druge ženske, ki si to zaslužijo. Letos smo v tem času v nebo vzeti vsi, ki nas preveva olimpijski duh. Gre za čaščenje vsega tistega med ljudmi, kar nas dela hitrejše, višje in močnejše. V tem duhu tekmujemo tako, da drug drugega ne uničujemo, da zmagovalci premaganim prizanašajo, premaganci pa zmagovalce kljub porazu častijo. V tem duhu, ki je olimpijski, pa je navsezadnje tudi nekaj krščanskega, v nebo vzetega …