Sedmica: Zverinske klofute

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 8. avgust 2008 / 06:00

V primerjavi z drugimi državami je v naši deželici zaprtih sorazmerno malo prestopnikov in drugih lopovov, da kriminalcev niti ne omenjam.

Po drugi strani stene slovenskih zaporov tako rekoč pokajo po šivih, saj je »povpraševanje« po prenočiščih za rešetkami precej večje od ponudbe. Vzemimo konec lanskega leta. Po podatkih uprave za izvrševanje kazenskih sankcij je bilo v tem času v vseh slovenskih zaporih zasedenih tisoč tristo devetintrideset postelj od skupaj tisoč štiriindevetdeset postelj. Ne, ni pomota. Konec lanskega leta je bilo v slovenskih zaporih dvesto petinštirideset zapornikov več od zmogljivosti ali, z drugimi besedami, slovenski zapori so prenatrpani. Da bi bila pogojno rečeno nesreča še večja, število zapornikov narašča, zmogljivosti pa ostajajo na isti ravni. Povečuje se kvečjemu število zasilnih ležišč, jedilnega pribora in vsega drugega, kar spada v popolno zaporniško ponudbo oziroma oskrbo.

Po nekaterih trditvah in domnevah stojijo stvari tako, da slovenski zaporniki ne »trpijo« zgolj zaradi pomanjkanja zaporniških apartmajev, pač pa naj bi poleg regularne (sodniško določene) kazni trpeli še sadistična izživljanja uslužbencev, se pravi paznikov. Vsaj v zaporu na Dobu pri Mirni naj bi bilo tako, kjer se je enajst paznikov bojda (zverinsko) izživljalo nad (domnevno nebogljenimi in nedolžnimi) zaporniki. Pri čemer kategorija »zverinsko« med drugim vključuje polivanje z mrzlo vodo in klofutanje.

Ali so se pazniki na Dobu v resnici (sadistično) izživljali s klofutanjem zapornikov ali ne, ne vem in se s to dilemo niti ne ukvarjam. Moram pa priznati, da si težko predstavljam zapornika, z močnejšim zapestjem od mojega stegna, ki bi bil pripravljen ponižno prenašati klofute nekega državnega uslužbenca. Je pa res, da so na Dobu zaprti tudi pedofili, ki za svoja nečloveška dejanja mišic sploh ne potrebujejo. Pri čemer, da se razumemo, ne pravim, da smejo pazniki pedofile polivati z mrzlo vodo ali se nad njimi kakor koli znašati.

Naj mi bo oproščeno, ampak bolj kot z domnevno problematičnimi pazniki se v mislih ukvarjam z zaporniško udobnostjo in z vprašanjem, s čim so si posiljevalci, pedofili, plačani morilci in morilci kar tako, zvodniki, trgovci z drogami, z orožjem in z belim blagom, izterjevalci dolgov in vsa druga sodrga, ki živi zunaj zakonskih okvirov, zaslužili nadpovprečni življenjski standard, značilen za slovenske zapore. Vsaj v primerjavi z domovi za upokojence (za navadne smrtnike) in, denimo, z ljubljansko infekcijsko kliniko, so slovenske zaporniške razmere brez pretiravanja primerljive s hotelskimi standardi. Recimo. Vsi slovenski zapori imajo zdravniško oskrbo na najvišji ali vsaj na zavidljivi ravni, z zobozdravstvom in vsemi terapijami vred, pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da v zaporniških ambulantah oziroma ordinacijah ni čakalnih vrst. V primeru, da si pacient, ki prestaja zaporno kazen, na primer, v Kopru, zaželi zobozdravstvene usluge v Ljubljani, mu uprava zapora omogoči tudi to kaprico. Na stroške davkoplačevalcev, kajpada. Razen tega naj se ve, da imajo vsi slovenski zaporniki plačano dodatno zdravstveno zavarovanje, se razume, spet na konto državnega proračuna. Tudi zaporniška hrana je boljša kot bolnišnična in še bi lahko naštevali.

Torej, če seštejemo vse pozitivne in vse negativne strani slovenskega zaporniškega življenja, je pri nas življenje za rešetkami na neprimerno višji ravni kot v marsikateri slovenski družini. Da upokojencev, ki brskajo za hrano po smetnjakih, v to zgodbo niti ne vpletam.

Marjeta Smolnikar bo na državnozborskih volitvah kandidirala za poslanko na listi SLS.