Kultura gora v kulturi literature

V Slovenskem planinskem muzeju so v okviru bralnega kluba Beremo gore pred kratkim gostili tri velika imena, ki so pomembno prispevala k razvoju gorniške literature: Andreja Štremflja, Sama Ruglja in Dušana Jelinčiča, letošnjega prejemnika nagrade Prešernovega sklada.

Vsi veljajo za pomembne avtorje, ki so bistveno prispevali k ustvarjanju in razvijanju literature, ki je tako kot njihova življenja tesno povezana s hribovsko in alpinistično kulturo. Pred tem so v klubu prebrali njihova dela: Jelinčičeve Zvezdnate noči, Štremfljeve Kristale sreče in Triglavske poti, ki jih je napisal Rugelj, o katerih je tekla primarna beseda večera. Pogovor sta moderirali Irena Cerar in Mojca Volkar Trobevšek, vodji bralnega kluba. Preden pa je bila beseda dana gostom, je bil na vrsti ogled dokumentarnega filma Tržaške prikazni, o besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča v režiji Dušana Moravca, ki je bil sprejet v tekmovalno selekcijo 71. filmskega festivala Trento v Italiji.

Naj govorijo moja dela

Film ponuja vpogled v literarna dela Jelinčiča in številne potencialne razlage, zakaj bi lahko upravičeno veljal za najuspešnejšega slovenskega pisatelja med alpinisti. Čeprav beseda ves čas teče o Dušanu Jelinčiču, pa ga v filmu ne slišimo govoriti, o njem razpravljajo Viki Grošelj, Ivo Jevnikar, Romano Benet in drugi, ki ga prikažejo kot velikega intelektualca, alpinista, novinarja … »Jaz enostavno preveč govorim in ideja režiserja Dušana Moravca je bila nato ta, da sploh ne bi nič govoril. Seveda sem se strinjal, naj zame govorijo moja dela, besede, ki sem jih tam uporabil. V mojih knjigah so nato poiskali določene odlomke in jih uporabili v filmu,« je v smehu pojasnil Jelinčič, ki se je leta 1986 kot prvi alpinist iz dežele Furlanije - Julijske krajine povzpel na vrh himalajskega osemtisočaka. Povedal je, da je film nastajal in rastel kar deset let, vmes pa se je oblika zelo spreminjala.

Jelinčičeve Zvezdnate noči veljajo za mednarodno največkrat nagrajeno slovensko literarno delo in tudi sam je dejal, da lahko napiše še sto romanov, vendar bo vedno ostal pisatelj, ki je napisal Zvezdnate noči. »Na to delo sem lahko samo ponosen. Alpinist, ki gre na odpravo, lahko namreč napiše nekaj izredno močnega, nekaj, kar se ljudi dotakne, saj ga poleg notranje dimenzije preplavlja izredno močna zunanja dimenzija. Ta je drugačna, izzivalna, in ko se spoji, ko trešči ob notranjo dimenzijo, ti omogoča, da iz sebe izvlečeš vse najboljše in razgališ svojo dušo. Kaj pa je pisanje literature drugega kot analiza tvoje duše na vseh nivojih,« je način svojega ustvarjanja povzel Jelinčič. Kljub temu da ima za sabo že kar nekaj literarnih del, pa se v njih še nikoli ni navezal na slovenske gore. »Enostavno se mi nikoli niso zdele dovolj močne, čeprav je to do njih zelo krivično. Vendar okolje slovenskih gora iz mene na žalost ni potegnilo tistega, kar potrebujem za res globoko in dobro pisanje,« je pojasnil.

Polovična avtobiografija

Andrej Štremfelj, ki se je skupaj s pokojnim Nejcem Zaplotnikom v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal kot prvi Slovenec, ki je osvojil najvišjo goro na svetu, je svoje alpinistične podvige strnil v avtobiografiji Kristali sreče, vendar zgolj polovično. »Že takoj v začetku sem vedel, da bo knjiga potrebovala nadaljevanje. Vsega, česar se spominjam, kar mi je pomembno, kar želim zapisati, je preveč, da bi šlo v eno knjigo. Nikakor pa ne želim hiteti, ne želim izpuščati stvari, zato je moja avtobiografija trenutno zgolj polovična,« je Kristale sreče opisal Štremfelj in dodal, da je notri vse, kar je zanj bistveno – od otroštva v Davči, lepih, prijetnih trenutkov pa do tistih žalostnih, tragičnih, grenkih. »Takšno je pač življenje,« je dejal Štremfelj, ki se pri pisanju umakne in ustvarja po cele dneve. »Nisem tak človek, ki bi lahko vsak dan pisal dve uri. Enostavno ne gre, moram se umakniti in pisati po cele dneve. To mi najbolj ustreza, saj je to edini način, da se vživim in tudi miselno premaknem nazaj v čas, od katerega je minilo že precej časa,« je dodal Štremfelj, ki pa ga pri osvajanju vrhov ne zanimajo le skalnate stene, temveč ljudje, ki živijo v tamkajšnji okolici, kako živijo in razmišljajo.

Hvalnica slovenskim goram

Štremfelj in Jelinčič sta se v svojem pisanju osredotočala na svet, ki za večino ljudi ostane neodkrit, svet, ki velja za polje ekstremizma, medtem ko se je Rugelj v Triglavskih poteh posvetil občudovanju slovenskih gora. »Če odštejemo kakšne 'kuclje' v tujini, lahko rečem, da drugje nisem bil. Po drugi strani pa osnovo za pisanje pripisujem tradiciji svojega očeta, saj so mu hribi in hribovska kultura predstavljali predvsem pot do ljudi. Ni si želel samo osvajati vrhov, temveč spoznati ljudi, ki hodijo tja in tam živijo. Z njim iti v hribe je bila vedno dogodivščina, saj je vedno navezoval nove stike,« je pojasnil Rugelj. Triglavske poti so izšle leta 2018 in od takrat so se po Samovih besedah že našle nove zgodbe, ki bi jih lahko vključil v svojo pot. Čeprav je raven kakovosti slovenske alpinistične literature precej visoka, je Rugelj dejal, da si je upal pristopiti k ustvarjanju kot popolni amater, z neekstremnim pristopom. »V primerjavi s himalajskimi podvigi lahko pohod od Ljubljane do Triglava morda izpade celo nekako smešno, amatersko, vendar če dovolj dobro podpreš zgodbo s svojo osebno noto, če vanjo vključiš razmišljanja in osebne zgodbe, lahko marsikoga spodbudiš, da se tudi sam odpravi na pot,« je pogled na ustvarjanje svoje literature, ki predstavlja hvalnico slovenskim goram, strnil Samo Rugelj.