Vsi slezenovci za vsa vnetja

Slezenovec je simpatična rastlinica z vijoličastimi cvetovi, ki spominjajo na metuljeva krila. S slezenovčevim čajem blažimo vse vrste vnetij v celotnem prebavnem traktu, mehurju, v zgornjih dihalih in na koži.

Gozdni in navadni

V ljudski medicini so priljubljene različne vrste slezenovcev, najpogosteje pa posegajo po gozdnem (Malva sylvestris) in navadnem slezenovcu (Malva neglecta). Prvega srečujemo na pustih tleh, po zidovju, ob poteh, njivah in travnikih po celi državi. Drugemu najbolje godi močno gnojena zemlja, zato uspeva v bližini človeških bivališč, ob poteh, po vrtovih, njivah in vinogradih. Uporabni so tako slezenovčevi cvetovi kot tudi zelišče. Tudi okrasni vrtni slezenovci so primerni za domačo uporabo. Če se boste podali na morje, pa boste naleteli na mavretanski slezenovec (Malva mauritiana), ki je na moč podoben gozdnemu, le da ima manjše in močneje obarvane cvetove. Tudi slednji je zelo zdravilen. Cvetove in liste nabiramo ob suhih poletnih dnevih in jih na hitro posušimo v senci. Pri dolgem sušenju dobijo umazano barvo in so tudi manj vredni.

Tung kvej ce

Slezenovec, ki mu ljudstvo pravi tudi črni klobuk, divji slez, divji papel, divja škura, klobčičovje …, je prastara zdravilna rastlina. Pri Kitajcih je bil že pred petimi tisočletji pod imenom tung kvej ce zelo čislano zdravilo, ki je, kot bi trenil, odpravilo prebavne motnje in zmehčalo sluzi. Omenja ga celo Sveto pismo in sicer naj bi Mojzes dajal vročičnim piti slezenovčev čaj. Pitagorejci so bili prepričani, da je sveta rastlina, saj se njegovi cvetovi vedno obračajo k soncu. Zanje so ti cvetovi predstavljali simbol brzdanja strasti in skromnosti, brez katere ni mogoče doseči modrosti, svobode in zdravja. Pesnik Horac naj bi se hranil zgolj z olivami, potrošnikom in slezenovcem. Dioskurid in Plinij ga hvalita kot zelišče, ki pomirja draženje in mehča sluz. Sv. Hildegarda ga že v 12. stoletju svetuje pri zaspanosti, močnih glavobolih, ledvičnih boleznih, krvavitvah, zaprtju sečnih poti in pri zastrupitvi. V 16. stoletju je bil na višku slave, ko je nek pesnik zapisal: »Kdor spije zjutraj slezenovčev napitek, se mu za tisti dan ni treba bati bolezni.« Ta trditev najbrž ne drži popolnoma, je pa res, da je slezenovec odlično zdravilo pri vseh boleznih, ki jih spremlja vnetje.

Zdravi rano na želodcu

Slezenovec je rastlina, ki vsebuje obilo sluzi in tako lajša težave pri vnetjih ustne votline in žrela, sluznice želodca in črevesja ter mehurja. Izkaže se tudi pri zdravljenju rane na želodcu. Primeren je tudi za zdravljenje bronhitisa, astme, hripavosti in pljučnega katarja. Lajša želodčne krče, boleče mokrenje in iztrebljanje. Rahlo tudi odvaja in tako čisti kri. Svoj čas so zelišče in korenine uporabljali za spodbujanje izločanja mleka pri doječih mamicah. Slezenovčev čaj zunanje uporabimo za blažitev vnetij kože, oči in za lajšanje težav s hemoroidi. Slezenovčeve kopeli pomagajo pri vnetju nohtne posteljice ter pri kožnih izpuščajih, zlasti pri aknah, mozoljih in starostnih ali sončnih kožnih pegah. Če ga grgramo, umirjamo afte in druge spremembe na ustni sluznici. Pospešuje zorenje turov. Obnese se tudi pri negi dojenčkov in bolnikov.

Čajni preliv

Slezenovca ne smemo ne kuhati ne popariti. Če želimo pripraviti čaj iz te nežne rožice, se odločimo za preliv: dve žlički posušenih cvetov prelijemo s hladno vodo in pustimo stati nekaj ur, lahko tudi čez noč. Sprva vijolično obarvan čaj hitro izgubi barvo. Pred uporabo čaj le rahlo segrejemo ali pa dodamo k topli čajni mešanici. Na ta način pripravimo tudi čaj iz slezenovčevih listov. Slezenovec je zelo priporočljivo mešati tudi z drugimi zelišči. Pri prehladu in kašlju se obnese, če ga zmešamo s slezom, komarčkom, janežem in trpotcem. Za žejo pa je priljubljena čajna mešanica cvetov slezenovca in hibiskusa.