Oropani otroštva in prodani v suženjstvo

Besedilo: Metja Stritmar
Kategorija: GG Plus / sobota, 26. julij 2008 / 06:00

Socialni aktivist Ebenezer Parditey, po izobrazbi ekonomist, je iz Gane vSlovenijo prišel na povabilo nevladne organizacije Humanitas, ki tam izvaja botrstvo, tudi v Burkini Faso in Keniji pa tudi v Sloveniji.

Afriška država Gana je svetovnim popotnikom znana po neokrnjeni naravi, doživetjih s safarija in po kakavu, saj je Gana ena največjih pridelovalk kakava. To je svetla plat Gane, temnejša je bolj skrita. Tisoči otrok so prisiljeni delati za golo preživetje, mesta so polna brezdomskih otrok. Socialni aktivist Ebenezer Parditey je vodja ganske nevladne organizacije EHT Network, skrbi za botrstvo v okolici ganske prestolnice Akra.

Na svetu dela 246 milijonov otrok, ki so žrtve izkoriščanja, kako je s tem v Gani?

"Osemdeset odstotkov otrok v Afriki je žrtev izkoriščanja in otroškega dela. V subsaharski Afriki je 48 milijonov otrok, ki morajo delati. Samo v Akri, po podatkih nevladnih organizacij živi in dela 21 tisoč otrok, ki živijo na ulici, prepuščeni sami sebi."

Zakaj se to dogaja?

"Tradicionalna afriška družina v preteklosti, denimo, v mojem otroštvu, je pomenila, da je bil otrok skupna skrb vseh sorodnikov, ki so živeli v skupnosti. Zame so poleg staršev skrbeli moji strici in tete, tako nisem bil nikoli sam ali prepuščen sam sebi. Družbene spremembe, način življenja, iskanje boljšega zaslužka, je le nekaj izmed vzrokov za propad tradicionalne afriške družine. Večina otrok živi samo z materjo, očetje so odšli in zapustili družine. Matere ne morejo preživljati sebe in še kopice otrok."

Otroci delajo s soglasjem staršev?

"To je neke vrste trgovina z otroki. Vem za primer deklice, Pauline, ki je sedaj stara enajst let. Njena mama ima poleg nje še štiri otroke. Deklica je zelo bistra, zato je trgovec ponudil materi kupčijo. Paulino bo poslal v šolo, vzameno bo delala v njegovi trgovini. Tako Paulina vstaja ob petih, šestih zjutraj in pripravi trgovino, nato gre ob devetih v šolo. Ko se vrne iz šole, to je okrog petih popoldan, mora spet delati v trgovini. In tako iz dneva v dan, vse dni v tednu tudi med prazniki. Nekateri, pravzaprav večina otrok, delajo po devet ali več ur dnevno. Oropani so otroštva, ene temeljnih pravic otrok."

Ali je šola v Gani tako draga?

"Vsak otrok, ki gre v šolo mora imeti uniformo, zvezke in knjige ter prevoz, saj so šole oddaljene od krajev, kjer živijo. Vse to stane, glede na to, da je večina mater teh otrok brez dohodkov ali pa zelo slabo zaslužijo, nimajo denarja za uniformo, niti za hrano."

Kakšna dela opravljajo otroci?

"Veliko več delajo otroci iz ruralnih območij, kjer delajo brez plačila, v okviru svoje družine. Ogromno otrok dela v ribiških skupnostih ob jezeru Volta. Domneva se, da tisoče. Ti otroci ne hodijo v šolo, stari pa so od pet do sedemnajst let. Čistijo ribe, pomivajo ribiške čolne. Z ribiči gredo pobirat mreže, v primeru, da se kakšna mreža zatakne, mora otrok, ki je gibčen in majhen skočiti v globoko vodo, se potopiti in rešiti mrežo. To je zelo nevarno. Mnogokrat se zgodi, da otrok pod vodo ostane in umre. Mreže, ki jo rešijo iz zanke ne smejo strgati sicer so tepeni. Mesečno zaslužijo komaj 25 evrov. Večina jih ima en obrok na dan. Nekateri otroci so v ribiške skupnosti poslani od doma, ki je daleč, do dvesto kilometrov in več. Nekateri otroci delajo tudi v kamnolomih, kjer je še posebej nevarno in težaško delo."

Problem so tudi brezdomni otroci, ki živijo na ulicah Akre in drugih mestih zahodne Afrike?

"Tisoče otrok živi in dela na ulicah Akre, Kumasi in Takoradi. V Akri je bilo samo v preteklih letih s strani nevladnih organizacij opaženih več kot 20 tisoč otrok, dečkov in deklic, ki živijo in delajo na ulicah. Preživljajo se različno, prodajajo vodo, zbirajo različno embalažo, nekateri tudi prosjačijo. Veliko jih je žrtev različnega zlorabljanja tako spolnega kot sicer fizičnega nasilja."

Je na ulicah več deklic ali dečkov?

"Več kot 75 odstotkov je deklic, ki so stare od deset do štirinajst let. Delajo kot gospodinjske pomočnice ali pri zasebnikih, ki opravljajo storitve. Pogosto so žrtve spolnega nasilja, svoje telo prodajo za boren obrok hrane. Deklice so prisiljene v prostitucijo. Seveda je s tem tudi tveganje obolelosti za aidsom ogromna, kar je še poseben problem. Pogoste so prisilne poroke, kjer starši, ki so preveč revni, da bi poskrbeli za otroke, dekle prodajo starejšemu bogatemu moškemu. Večina otrok, ki šolo pusti, je nikoli ne konča."

Otroško delo je tudi v Gani prepovedano, kako se oblasti odzivajo na ta pojav?

"Tudi v Gani, je tako kot v večini držav po svetu izkoriščanje in izrabljanje otrok prepovedano. Vendar je premalo sredstev, da bi se to nadziralo in sankcioniralo."

V Gani in drugod v Afriki je veliko nevladnih organizacij, ki bolj ali manj uspešno pomagajo otrokom. Eden od načinov je tudi botrstvo društva Humanitas, s katerim sodelujete?

"Kot vodja nevladne organizacije EHT (Embraling Hidden Talents) Network skušam nadzirati izvajanje botrstva. Zdruštvom Humanitas sodelujem tudi pri projektu izgradnje oziroma ustanovitve knjižnice, skupnega centra vkraju Busua. Center bo služil izobraževanju in ozaveščanju lokalnega prebivalstva in imel knjižnico. Projekt je sofinanciran s strani Regional Partnership Programme (RPP), slovenskega ministrstva za notranje zadeve, Avstrijske razvojne agencije in društva Humanitas, vGani pa projekt izvajamo EHT Network."

V Ljubljani ste imeli predavanje o otroškem delu v Gani, ki ga je organiziralo društvo Humanitas?

"Tako kot člani in članice društva Humanitas, s katerim izvajamo prej omenjene projekte v Gani, tudi sam verjamem, da je naša prihodnost in prihodnost naših otrok odvisna od uravnoteženega razvoja vsega sveta. Predavanja so namenjena ozaveščanju slovenske javnosti o težkih razmerah otrok in razmišljanju o tem, da lahko vsak, ki ima voljo, doda svoj košček k mozaiku reševanja tega problema."

Slovenski otroci mnogokrat tožijo, da ne marajo šole, kako je v Gani?

"Otroci v Gani in drugje vAfriki si srčno želijo hoditi v šolo, vendar ne morejo. Mnogi delajo tudi zato, da bi zbrali denar za nakup šolske uniforme. Zbral bi avtobus takih otrok, ki ne marajo hoditi v šolo in jih povabil k našim otrokom v Gano, kjer bi spoznali, da je obiskovati šolo, se učiti in imeti otroštvo, nekaj, kar vsem otrokom ni samoumevno, čeprav bi moralo biti.