Je poletje nekulturno?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. julij 2008 / 06:00

Ste kdaj pomislili, kateri je najbolj (ali najmanj) kulturni letni čas? Če bi sodili po številu kulturnih prireditev, je poletje manj kulturno od jeseni, zime in pomladi. Zato pa skriva v sebi možnosti, ki jih drugi letni časi nimajo ...

Na slovenskem podeželju slej ko prej velja, da je za kulturne prireditve najbolj primeren zimski čas. Z drugimi besedami: obdobje med obema premikoma ur, ki ju opravimo na zadnjo nedeljo v oktobru in marcu. Ta tradicija je najbrž navezava na še starejše čase, ko je bila še živa »kultura« preje; to so bili tedni v predpostnem času – od praznika sv. Treh kraljev do pepelnične srede, ko se je začel post. Sicer pa je ta razpored izhajal iz naravnega ritma kmečkega dela: v poletnem delu leta se je delalo zunaj, v zimskem je bilo več časa za vse, kar se počne znotraj. Nazadnje pridemo do dejstva, da ritem kulturnih dogajanj v naših krajih določa podnebje. In v tem je prednost poletja: da se lahko marsikaj kulturnega in umetniškega zgodi in postori tudi zunaj, pod milim nebom in v naravnem okolju.

Pravkar zapisano velja predvsem za t. i. ruralno okolje, manj za urbano. V mestu je čas kulture bolj raztegljiv. To se pozna že v tedenskem ritmu; medtem ko na podeželju velja, da so za kulturne prireditve najbolj primerni dnevi ob koncu tedna, je v mestu ravno obratno – odprtja razstav, denimo, se morajo izvršiti od ponedeljka do četrtka, v petek popoldne je že prepozno, se že začenja selitev na podeželje, ki smo ji v novejšem času priča vsak konec tedna, še zlasti pa ob koncih tednov, ki so povezani s prazniki. Na pol prazna so mesta tudi poleti, ko so meščani na dopustih in počitnicah; zato pa so tista, ki so bolj atraktivna, polna turistov. V turistični ponudbi pa igra eno glavnih vlog kultura. Gledališke in koncertne dvorane so sicer zaprte, odprte pa so galerije in muzeji. Vsako večje mesto, ki kaj da na svoj ugled, pa ima tudi večji ali manjši kulturni festival ali vsaj vrsto povezanih prireditev.

In zdaj še h kulturni prednosti poletja – k dejstvu, da se v tem času lahko gremo kulturo in umetnost tudi v naravi, popotniško radovedno … Na način, denimo, da se na neko skupinsko ali zasebno kulturno akcijo najprej duhovno pripravimo, potem pa gremo na teren. Z vodnikom, ki je lahko tudi knjiga. Zadnjič smo si ogledali eno najnovejših te vrste, vodnik Gremo v mesto Ljubljana, ki sta ga napisala arhitekta Špela Kuhar in Robert Potokar (in smo njuno poklicanost za pisanje te vrste spoznali že v odličnem arhitekturnem vodniku po Gorenjski iz leta 2002). Ta dva vodnika sta predvsem za tiste, ki jih zanima arhitektura, na druge čakajo na policah knjigarn in knjižnic še cele vrste drugih.

Drug način je: najprej ogled razstave v muzeju in potem na teren. Na gradu Zaprice, v katerem domuje Medobčinski muzej Kamnik, so 11. junija odprli razstavo Velika Planina, Pastirska dediščina iz zbirke Vlasta Kopača. Že lani so s finančno pomočjo Občine Kamnik odkupili zbirko 486 predmetov, ki jih je v svojem dolgem gorniškem življenju zbral imenovani arhitekt, v Žireh rojeni Ljubljančan, ki je bil poklican postati »rešitelj Velike planine«. »S Kopačevo zbirko lahko obiskovalcu muzeja ali Velike planine skoraj v celoti predstavimo življenje in delo pastirja, vso poglavitno pastirjevo opravo, ki jo je potreboval med sezonsko pašo na planini, od posod in pripomočkov za izdelovanje sira in masla do različnega orodja, opreme za živino, bivanjske opreme in oblačil.« Tako je v katalogu razstave zapisala mag. Zora Torkar in napovedala možnost, da postane ta zbirka »osnova za stalno interdisciplinarno in interaktivno predstavitev življenja v Kamniških Alpah«. Zaenkrat pa velja povabilo na ogled dediščine Velike planine v kamniškem muzeju, potem pa na preverjanje njene sedanjosti na planini sami. Planinska tura s povečano dozo kulture.

Še posebej imenitna pa se mi zdi razstava, ki je do konca leta na ogled v Loškem muzeju, v galeriji na Škofjeloškem gradu: Loška krajina v podobah zapisana (Krajinska motivika v loškem slikarstvu od Groharja do današnjih dni). Tu gre za dvojno kulturno in umetniško delo. Najprej za kulturno krajino, ki so jo stoletja dejavno sooblikovali gospodje in podložniki nekdanjega loškega gospostva freisinških škofov (973-1803), še zlasti pa njihovi »svobodni« potomci v zadnjih dveh stoletjih. Pri tem so imeli srečno, včasih tudi ponesrečeno roko; ene je vodil genius loci, dobri duh teh krajev, drugi so nepremišljeno posegali v prostor brez ozira na duha tega prostora. To je eno. Drugo pa je dejstvo, da je imel ta prostor, po svoji naravi in po posredovanju istega duha ves čas nenavadno veliko umetnikov, ki so ga »zapisovali« v svojih podobah. Že pred Groharjem, še zlasti pa od let (1902-06), ko so v njem prebivali in slikali slovenski impresionisti in mu s svojim delom prislužili naziv »slovenski Barbizon«. Ponuja se torej sijajna poletna priložnost: da si ogledate razstavo na Škofjeloškem gradu in nato pod njenim vtisom še sami doživite krajino, ki se širi okoli njega. »Prepustite se krajini!« nas v uvodu v imenitnem katalogu razstave poziva Jana Mlakar, direktorica muzeja in vodja tega ambicioznega projekta. Pa se prepustimo – krajini in poletju, ki ga lahko sami naredimo za posebej obdarjeni kulturni čas.