Puškinove skrivnosti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 4. november 2009 / 06:00

Puškin je za Ruse to, kar je za nas Prešeren. Kolikor nam je znano, naš France ni imel posebno bujnega spolnega življenja, na stara leta je o tem pisal pesniške kvante. Njegov kolega Aleksander Sergejevič pa je bil v tem pogledu pravi razuzdanec ...

Aleksander Sergejevič Puškin (1799-1837) ni bil velik le v poeziji, temveč tudi v svoji spolni obsedenosti. O svojih skrivnih podvigih si je delal zapiske, ki so jih tik pred razpadom Sovjetske zveze pretihotapili na Zahod in so od takrat doživeli številne objave. To, kar beremo, je bila kopija, izvirnik naj bi se izgubil in tako se postavlja vprašanje pristnosti. Sicer pa se zapiski ujemajo s pričevanji pesnikovih sodobnikov, ki so vedeli za njegovo lahkoživo in z ženskami obsedeno naravo. Kakorkoli že, knjigo imamo tudi v slovenščini: Skrivni zapiski A. S. Puškina (v izvirniku: Tajnyje zapisi 1936-1937 godov), v dveh izdajah (2000, 2005), prevedel jih je pesnik Milan Jesih. Torej ne gre za kak šund, temveč za vrhunsko erotično literaturo.

Pesnik se je leta 1831 poročil z Natalijo Nikolajevno Gončarovo. Poročil se je predvsem zato, ker sicer te lepotice in plemkinje ne bi mogel dobiti. Bila je res trofeja. »Imeti v lasti lepoto, ki si jo poleg tega dobil deviško, je največja sreča, ki lahko doleti moškega, in tako rezka, da ne more dolgo trajati.« In res ni, le kaka dva meseca. »Ko sem jo prvikrat prevaral, sem vedel, da trgam vezi, ki jih ni mogoče znova vzpostaviti.« Zato pa je mogoče ohraniti pesniški nemir in se poganjati v vedno nove avanture. Gnala ga je sla, da bi se s svojim jezikom (pesniškim in tistim v ustih) in z orodjem, ki mu pravi »kembelj«, čim bolj poglobil v tisti del ženskega telesa, ki ga imenuje »špranja«. »Vsaka ženska me privlači z vprašanjem: kakšno špranjo ima? Je njen ščegetavček velik ali majhen, kako diši, kakšne ustne ima, se male ustnice vidijo iz velikih ali so v njih skrite, ji v presredku rastejo dlake – v vsem tem in še marsičem je lepota spoznavanja, drget in navdih ljubezni.«

Z ženo sta se v zanosu ljubezni dogovorila, da si bosta zaupala vse skrivnosti. Tako mu je zaupala tudi, kako jo je še mladoletno osvajal sam – car. »Ko je bila stara štirinajst let, je bila z materjo in sestrama povabljena na ples na dvor k vladarju. Zgubila se je med gosti; k njej je stopila lepotica, dvorna dama, in ji zašepetala na uho, da car hoče, naj mu predstavijo N.-jo. Moja deklica je vztrepetala od strahu in vdano sledila dvorjanki. Ta jo je povedla v kabinet, kjer je v naslanjaču sedel vladar. Dvorjanka mu je predstavila N.-jo in se umaknila, njo pa pustila stati sredi temačnega kabineta. Vladar je vstal iz naslanjača, se presedel na divan in N.-jo posadil obse. Zastavljal ji je vprašanja, hkrati pa njeno obleko dvigoval vse više in više. N. si ni upala ganiti in se je trudila izčrpno odgovarjati na vprašanja. Ko ji je kronani razuzdanec razmaknil noge, je N. začutila, kako so jo 'začeli preplavljati valovi vročice' – tako je opisala svoje stanje. Vendar je znenada nekdo potrkal. Vladar je vstal, popravil N.-ji obleko in odšel iz kabineta. Trenutek po tem je prišla dvorjanka, ki je bila privedla N.-jo, in jo pospremila nazaj v dvorano, kjer so plesali gostje.«

Za carjevo nagnjenje je Puškin, ki je bil njegov zakleti sovražnik (bil je svobodomislec in simpatizer dekabristov), dobro vedel; znano je tudi, da je car osebno posegal v pesnikovo življenje in najbrž sam insceniral dvoboj, v katerem je bil Puškin ob življenje; dvobojeval se je z G. S. Dantesom, ki je bil carjev gardni častnik in je dvoril Nataliji. »Za sprijeno nedolžnost vladarjevih strasti sem zvedel že dosti prej od dvorjanke, ki sem jo s fukom zdravil živčnih napadov. Tako da v N.-jinem priznanju zame ni bilo nič novega; ko sem jo spraševal, sem vedel, kaj lahko pričakujem. Kratko malo nisem hotel zvedeti, da je bila tudi moja žena njegova 'živa sličica'. Vladar je prisegel zvestobo vladarici in zato ne fuka nobene razen nje. Da pa bi vendar kaj imel od nedotakljivih lepot dam, ki ga obdajajo, jim ukaže, naj se slečejo in pred njim razširijo noge. Naslaja se s ponujenim razgledom, si ga drka, jim spusti v naročje in odide, ne da bi se katere dotaknil. Vladarica za to ve, vendar ne misli, da bi bila s tem prisega prelomljena.« Tako smo s Puškinovo pomočjo zvedeli, kakšna skrivna nagnjenja je imel car Nikolaj I., poznan predvsem kot velik avtokrat in človek, ki so ga imeli ruski mužiki za boga – sam pa je na poseben, a čisto človeški način blagoslavljal svoje dvorjanke.

Sicer pa je imel svoje specialitete v teh rečeh tudi pesnik: zlasti oralno obdelavo prostitutk. »Moja priljubljena vaja je bila, pripraviti kurbo do tega, da se zaljubi vame … Spravim se ji med noge in ji obližem ščegetavec. Ona leži z odprtimi očmi, ne da se pritegniti, saj iz žalostne izkušnje ve, da bo gost kmalu pustil vse te neumnosti, ji nekam zarinil svoj kembelj in se spraznil. Ali pa leži z zaprtimi očmi in začne hlinjeno stokati in migati z bedri. Ampak vem, da je še prezgodaj. Potisnem ji kazalec v špranjo in jo začnem z dolgim nohtom praskljati po globini. Sredinec namočim v špranji in ji ga zgladka potisnem v zadnjik. S prosto roko ji gnetem bradavico. Vztrajen sem – ližem pridno in na razne načine, iščem in najdem njenega najljubšega. Zbudi se ji upanje: saj jo bom spravil do vrhunca. Kurba obnemore, v njej prevlada ženska. Njena ledja se začnejo privzdigovati. Pripre oči in se ozira navzdol, če so moje namere resne, in najina pogleda se srečata. Zapre oči, še naprej pripravljena na moje izdajstvo, hkrati pa jo prevzema vse močnejše upanje. Naposled začuti približevanje krčev. Z rokami me zgrabi za glavo, češ nikar zdaj ne odnehaj, in zadrgeta – prihajajo valovi, vendar ji nikakor ne morejo obliti glave. Zdaj se napreza kot kembelj pred izlivom, in s prsti ji gnetem sočno špranjo in pusti zadnjik. Ženska me potegne navzgor, da bi mi prišlo vanjo. Smehlja se mi in me povabi, naj še pridem v goste, in pravi, da mi bo dala prihodnjič zastonj – mar ni to ljubezenska izpoved.«

Ja, take so te reči. Da pa ne ostanemo pri tej meseni izpovedi ljubezni in ker smo kulturen časopis, preberimo še Puškinovo pesem, ki velja za njegovo največjo izpoved te vrste: Ljubil sem vas.