V spomin: Damjan Radovan Cej - Amaro

(1948 - 2008)

Ko se je minulo soboto na kranjskem pokopališču v zadnje slovo Damjanu Radovanu Ceju namesto tradicionalne trobente oglasila harmonika, je postalo vlažno marsikatero dotlej še suho oko. Njen glas je skupaj s petjem APZ France Prešeren in pevskega zbora Maj o njem povedal več kot kopica besed; povedal je, kakšen človek je bil Amaro, kot so Ceja imenovali znanci in prijatelji. Da je imel dve hibi, kot vedo povedati njegovi pevski sopotniki – nadvse rad je imel ubrano zborovsko petje in harmoniko. In rad je imel, tega pač ne gre zamolčati, tudi žlahtno gostilniško petje, kjer je ponavadi prispeval izbor pesmi in intonacijo. Za takšne priložnosti je bil resnično pravi mojster, in če kdo, potem je bil prav on tisti, ki je »znal družbo gor držati«.

Cej se je pred šestdesetimi leti rodil na Primorskem, po končani osemletki pa se je prišel v Kranj učit poklica. Postal je dober kovinostrugar in od začetka do upokojitve je služil istemu delodajalcu. Kdaj je začel peti in s kom ter kod vse je prepeval, danes ve samo bog, znano pa je, da je nekaj časa študiral solo petje in da je leta 1971 postal član Akademskega pevskega zbora Kranj, prednika današnjega APZ France Prešeren, s katerim je v dvajsetih letih zvestobe prepotoval celotno tedanjo Jugoslavijo in dobršen del Evrope.

Po končani pevski karieri v APZ France Prešeren je nekaj časa prepeval v mešanem zboru Živila iz Kranja, že leta 1993 pa je skupaj s somišljeniki izoblikoval jedro današnjega moškega pevskega zbora Maj, ki je bil potem uradno ustanovljen leta 1996, Cej pa je postal njegov prvi predsednik. Zdi se, de je bila ustanovitev tega zbora njegovo življenjsko delo.

Čeprav je bil Amaro domala vse življenje predan petju z dušo in telesom, mu družba za to delo kakih večjih priznanj ni podelila, okolje pač. Prijatelji in znanci so se zavedali njegovih potencialov in jih temu primerno tudi cenili. Toda sčasoma vse mine, dobro in slabo, človeku pa se zdi, da slabo traja predolgo, dobrega pa je prehitro konec. Amaro je bil velik človek in rad imel vse ljudi, še posebej pa tiste, ki radi pojejo in v srcu dobro mislijo, zato se na koncu mora zapisati; odšel si prezgodaj, mnogo prezgodaj.