Predpotopna bencinska

Zapeljali smo se proti severu, Finskemu zalivu naproti in z možgani očitno "na off" pozabili na bencin ...

Do večernega mraka nas je ločilo vsaj še pol dneva. Hmmm, ni ga lepšega trenutka, po napornem dnevu, uspešni najdbi kampa za tisti dan in čim bolj rutinski »vselitvi« vanj, sedeti pred šotorom ob večerji in kakšnem pivu z mislimi na dogodke iztekajočega se dneva in z načrti za prihodnjega. Kot že tolikokrat poprej nam je do večerne idile »manjkalo« še kakšnih 300 kilometrov. Do Tallinna, glavnega mesta najsevernejše pribaltske države Estonije. Odločili smo se namreč za manjši podaljšek do predela ob severni obali, ki je bil v knjigi zemljevidu, ki sem ga kupil na Slovaškem, označen kot narodni park. Pobrskamo še po vodniku in preberemo, da se tam nahaja nekakšno naselje starih lesenih ribiških hišic, da je v bližini velika skala ... Če smo že enkrat tu?

Pravi mojstri smo v lovljenju zadnjih minut, ko je kakšna znamenitost še odprta za oglede. Pogosto ostanemo tudi zunaj. Kot tokrat. Z malenkostno težavico. Zmanjkovalo nam je tudi bencina, kar glede na to, da smo bili v precejšnjem zakotju, ni bila ravno olajševalna okoliščina. Kakih dvajset kilometrov nazaj je menda bilo nekaj bencinski črpalki podobnega, se sprašuje Aljaž? In res. Bila je črpalka, kakršno sem v Sloveniji zadnjič videl pred kakimi petindvajsetimi leti, ko so se namesto digitalnih številk na točilnem stebru vrteli tiste plastične okrogle številčnice in se je številka ustavila na 20 litrov in tri četrt. V nadaljevanju smo si ogledali neko veliko skalo na robu gozda, ki je tam najbrž, odkar je odteklo morje ali pa so jo pred leti pozabili marsovci. Kdo bi vedel, zakaj je skala znamenitost. Podobno je bilo s tisto ribiško vasjo, nekaj lesenih hišic, o katerih pa več v prihodnjem nadaljevanju.