Ustvarjalci žirovskega letnika 1952

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 28. december 2012 / 06:00

To pot smo Snovanja zasnovali nekoliko drugače. Predstavljamo neformalno kulturno skupino Forum 52. Njenih osem pripadnikov se je rodilo leta 1952 na gorenjskem jugu, 60 let pozneje ugotavljamo, da nekaj pomenijo tudi v slovenskem kulturnem prostoru ...

Zgodba Foruma 52 se ne začenja leta 1952, ampak 50 let pozneje, leta 2002, ko smo se tisti, ki tej neformalni združbi pripadamo, srečali z abrahamom. In izdali knjigo Ciciban postane Abraham. Ugotovili smo namreč, da nas je v žirovskem letniku 1952 kar nekaj takih, ki se ukvarjamo z avtorskim delom na različnih področjih: pišemo, fotografiramo, slikamo, snemamo filme, oblikujemo grafične izdelke … Tako nastala dela smo objavili v različnih publikacijah, na razstavah in v kinodvoranah. Poglej, sva si naštevala s prijateljem Francem, s katerim sva v pogovoru ob kozarčku žlahtnega prišla do zamisli o skupni knjigi: Milka in Tone pišeta in objavljata strokovna besedila, Milena in Miha pišeta za časopise, Franc fotografira, Vinko slika, oba sta svoja dela samostojno razstavljala, Andrej je režiral že tri celovečerne filme, Helena je grafična oblikovalka … Milka, Tone, Milena, Miha, Franc, Vinko, Andrej, Helena – to so imena, po katerih se poznamo še iz žirovske osnovne šole, v katero smo skupaj hodili v letih 1959-1967. Par desetletij pozneje so se ta imena skupaj s priimkom in strokovnim ali umetniškim nazivom in pridihom uveljavila tudi v žirovski in slovenski javnosti.

Naj nas naštejem še po glavnih delih, po stanju konec leta 2012. Milka (Ljudmila) Stanonik, poročena Bokal, je postala slovenistka in leksikologinja, je ena od redaktorjev velikega Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa 2001. Anton Mlinar je postal duhovnik, pozneje v Rimu doktoriral, bil profesor moralne teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani; pred leti je zapustil duhovniški stan, zdaj je profesor na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Milena Čadež, poročena Miklavčič, se je v slovenskih medijih najprej uveljavila s svojimi novinarskimi prispevki, v zadnjih letih pa še s knjigami, ki jih je že devet. Miha Naglič se trudi(m) kot urednik, novinar, kulturni delavec in žirovski domoznanec, sam sem napisal štiri svoje in uredil celo vrsto drugih knjig. Franc Temelj ima za seboj že več fotografskih ciklov, ki jih je pokazal na razstavah. Vinko Podobnik se je izkazal z avtorsko risbo, večkrat objavljeno in samostojno razstavljeno, v zadnjem desetletju se je bolj posvetil družinskemu podjetju in avtorsko žal ni veliko ustvarjal. Andrej Mlakar je avtor okrog petdeset filmov, med katerimi so trije celovečerni: Christophoros, Halgato, Mokuš. Helena Seljak, poročena Zorjan, je bila več kot tri desetletja prva oblikovalka v firmi Etiketa Tiskarna, svoj avtorski pečat je vtisnila številnim izdelkom te žirovske tiskarske družbe; po upokojitvi se je posvetila slikanju, ptice na njenih platnih so res lepe …

Mogoče kdo povpraša: zakaj pa niste k sodelovanju v knjigi Ciciban postane Abraham povabili še drugih sošolcev, saj vsak počne kaj posebnega in zanimivega? Odgovor je nedvoumen: v knjigi in tudi v tem snopiču Snovanj se predstavljamo tisti, ki premoremo vsak svoj avtorski opus, bodisi na področju pisane besede bodisi v različnih podobah, nepremičnih ali gibljivih, narisanih, posnetih, natisnjenih. Predstavljamo se vsak s svojim avtorskim prispevkom. Štirje smo posebej za tisto knjigo nekaj napisali, peti je fotografiral, šesti narisal hiše našega otroštva, sedmi je napisal svojo zgodbo in knjigi priložil zgoščenko s filmom (Spominjam se), osma je knjigo oblikovala …

Kako pa se člani Foruma 52 predstavljamo v teh Snovanjih? To pot sem avtor vseh prispevkov podpisani urednik, seveda ob sodelovanju vseh, o katerih pišem. S petimi od nas sem naredil intervju. Z Milko Bokal, Mileno Miklavčič, Andrejem Mlakarjem, Tonetom Mlinarjem in – sam s seboj. Hotel sem biti dosleden v tem smislu, da sem avtor vseh osmih strani. Lahko bi predlagal Mileni, ki je vešča vseh mogočih pogovorov, naj izpraša še mene, a ne bi bilo (t)isto. Vprašanja za pogovor sem zasnoval tako, da je nekaj »tipskih«, skupnih, za vse enakih, druga pa so individualna, za vsakega posebej. Vse sprašujem po kakem spominu iz žirovskega otroštva in po kakem doživetju v žirovski osnovni šoli; po njej smo šli vsak svojo pot. Vsakega vprašam, kateri je njegov največji dosežek v življenju. In kaj meni o krizi, ki nas je zajela v zadnjih letih. Ne nazadnje je tu vprašanje, ali smo že stari, kako se soočiti s starostjo, ki se nam neutrudno bliža. In zadnje: kaj ima kdo še v načrtu. Pet od osmih se torej predstavlja v besedah, trije v slikah. Franc Temelj nas je vse fotografiral. Helena Zorjan je prispevala tri slike, Vinko eno.

Pripadniki Foruma 52 nimamo kakih posebnih ambicij, radi bi le pokazali, kaj delamo, v upanju, da je to zanimivo tudi za druge. Ti prispevki žirovskega letnika 1952 niso izraz naše nečimrnosti. Sprejmite jih kot možnost pogleda v avtorske delavnice tistih, ki nam je bilo dano priti na svet v letu 1952 in potem v toku življenja poiskati svoj avtorski izraz. Ta snopič Snovanj je naše novo skupinsko spričevalo, izdano 45 let po osnovnošolskem. Vzemite ga v roke in ocenite še sami, če je res to, za kar se ima.