Veliko naredila, a komaj opazna

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 28. december 2012 / 06:00

Slovaropisko Milko Bokal je življenjska pot vodila iz Žirov v Ljubljano, umirila se je v Srednji vasi pri Polhovem Gradcu. Svojo poklicno pot je preživela v znanstveni ustanovi dolgega imena: Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) v Ljubljani.

Milka, ko si se rodila, je bila tvoja rojstna hiša v vasi Dobračeva, zdaj je na Selu pri Žireh, ti pa živiš v Srednji vasi pri Polhovem Gradcu. Kaj si torej: Dobračevka, Selanka, Žirovka, Srednjevaščanka?
»Lahko bi se vprašanju diplomatsko izognila, da se ne bi komu zamerila. A ne bom. – Človeka najbolj določa rodni kraj, otroštvo, takrat je dušica še prazna in se vse zapisuje vanjo. Prav nič me ne zbode, če mi v Polhovem Gradcu rečejo, da sem Žirovka. Bolj bi me, če bi mi v Žireh rekli, da sem Polhograjka ali Pograjka, kot se reče v krajevnem govoru.«

Kateri je tvoj najlepši ali najbolj živi spomin iz žirovskega otroštva?
»Tisti, ko smo 'ušli' na Triglav, je pa res živ. Po končani osnovni šoli nas je župnik Pavel Kržišnik v okviru verouka želel peljati na Triglav. Sprva smo se menili, da bo šel z nami, potem pa ni utegnil. Prosil je Florijana Božnarja, poznejšega žirovskega kaplana, a je bil tudi ta zaseden. Nazadnje smo jo popihali sami. Doma nismo nič povedali, da gremo sami. Tone Mlinar je že bil gori in je poznal Tominškovo pot. Mladostna neumnost, ki se je srečno končala. Raje ne pomislim, kako bi to sprejemala pri svojih otrocih (smeh!)«

Skupaj smo hodili v žirovsko osnovno šolo, pa obudiva še spomin iz tistih let …
»Ja, bila sem kar živahna, še sreča, da so me imeli učitelji radi, še posebej se spomnim Šulerjeve Ivanke. Tako imam kar nekaj spominov na kakšno blago in eno bolj agresivno kaznovalno akcijo. Toliko o tem od učiteljev. A s sošolci smo se imeli kar radi. Če ne, ne bi še sedaj tiščali skupaj. Kolikor se tebe spomnim, si bil bolj miren, že takrat malo filozofski. Spominjam se Franca Temelja, kako je recitiral, pa Toneta Eniko, tudi njega so radi izbrali za proslave, pa Milene Miklavčič, kako je napisala na tablo v enem stavku besedo podanik in nobeden ni vedel, kaj je to. Pa Franca Mohoriča, kako se je potegnil zame, naj me pusti nekdo pri miru, ko mi je nekaj 'hotel' (ne spomnim se, kdo je bil) pa kako sva Borisu Pečniku z Mojco Poštarjevo nesli ličkanje za otroško posteljico, ko so sta se mu rodili dvojčici.«

Po žirovski osnovni šoli so se naše poti ločile, tvoja te je vodila skozi študij slovenščine v slovaropisje. Če prav vem, si se v ustanovi, katere polni naziv je mogoče najdaljši na svetu, zaposlila ravno takrat, ko so sestavljali Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Si torej soavtorica tega velikega in temeljnega opusa?
»Predpostavljeni so nam govorili, da je delo pri SSKJ častno. Imeli smo normo, koliko besed moramo obdelati na mesec. V službenem času ni bilo mogoče študirati, kot je bilo dano nasled­njim generacijam. Doma pa gradnja, majhni otroci. Tako da smo na račun SSKJ žrtvovali doktorate, ki bi nam potem v poklicnem življenju prišli še kako prav.«

Kaj pa zdaj veljavni Slovenski pravopis iz leta 2001? Avtorstvo tega navadno pripišemo kar profesorju Toporišiču, patriarhu slovenske slovnice, dejansko pa je to izrazit skupinski podvig?
»Delo pri SP je bilo seveda kolektivno, a pod avtoritativnim vodstvom Jožeta Toporišiča. Na eni strani teorija, na drugi pa slovarska praksa. Velikokrat je prišlo do napetosti. Rajši se ne spominjam tega.«

Za enega od svojih del si zapisala, da je Pojmovnik s področja obratovanja in vzdrževanja distribucijskega elektroenergetskega omrežja in postrojev. Kakšna pošast je to, kako se slovenistka znajde sredi takega omrežja in postrojev?
»O dobro, saj je bil idejni vodja mož Drago, ki me pri mojem poklicnem delu in 'mojih' projektih ves čas podpira. Ker je imel za ženo slovaropisko, je za eno svojih študij predlagal, da bi obdelali neurejeno izrazje njegove stroke. Projekt je bil sprejet v elektrostroki v slovenskem merilu in leta 1994 je izšla zgoraj omenjena pošast, ki je doživela celo ponatis. Leksikografska zasnova in slovarska obravnava izrazov je bila moje področje, elektroinženirji so pa to stvar strokovno obdelali. Tudi leksikografija je pozneje pohvalila to delce.«

Kateri so še drugi specializirani slovarji, povezani s tvojim delom in imenom?
»To so terminološki slovarji. Vodila sem delo pri čebelarskem in smučarskem slovarju, s terminografskim pregledom pa sodelovala pri geološkem, geografskem, tehniškem slovarju, pri slovensko-italijanskem slovarju elektronike pa pri Javnozdravstvenem terminološkem glosarju.«

Kateri od imenovanih je tvoj največji dosežek v življenju?
»Najbolj sem vesela Slovenskega smučarskega slovarja. Na začetku sem se bala, da sodelujoči strokovnjaki ne bodo imeli posluha za tako seciranje pomenov besed svoje materinščine, ker so veliko v tujini. A sem bila prijetno presenečena. Tako zavzeto so delali na račun svojega prostega časa in materialne podpore. Še v ameriškem časopisu o zgodovini smučanja so pisali o našem dosežku.«

Z možem Dragom sta ustvarila družino in dom v Srednji vasi pri Polhovem Gradcu. Kakšni kraji so to? Ljubljana je blizu, tudi v domačo Poljansko dolino ni daleč …
»Lepi kraji so to, nič kaj drugačni kot naši. Samo da imamo v žirovskih gozdovih grape, tam so pa grabni. Pa ljudje so nekoliko bolj zaprti. Graščino so imeli blizu in če te oblast kar naprej opazuje, res ni 'fajn'.«

Kako doživljaš stanje, v katerem je zdaj že nekaj let slovenska družba in ga imenujemo z besedo kriza? Bi se dalo to krizo lektorirati in korigirati, bi pomagal krizni slovar?
»Zanimivo je tole vprašanje o kriznem slovarju. Še nobenemu, najbrž niti jezikoslovcu, kaj podobnega ni prišlo na misel. Seveda je vse, kar obstaja v stvarnosti, mogoče spraviti v slovarje. Bom predlagala pristojnim (smeh). Drugače pa težko čakam, da bo manj javnega jamranja in da bodo mladi dobili službe.«

Sošolci iz žirovske osnovne šole smo v letu 2012 dopolnili vsak svojih 60 let. Bliža se nam tisto obdobje v vsakem življenju, ki se mu reče starost. Bi se morali nanjo pripraviti ali pa se zanjo raje sploh ne zmenimo in gremo naprej, kot da je ne bo?
»Eh kaj! Najbolje je delati, potem se pa stvari že same uravnavajo, kakor se pač. Hvaležna sem staršem, da so mi delo zapisali v gene.«

Imaš v načrtu še kak večji projekt, slovar ali kako drugo knjigo? Si kdaj pomislila na slovar žirovskega govora?
»Seveda sem pomislila, a ne samo jaz. Moja sestra Marija zbira gradivo za slovar že več desetletij. To bi moralo biti kolektivno delo.«

Pišeš tudi »za dušo«, v Planinski vestnik. Se ne bi skorajžila in svoje zapise zbrala v samostojni knjigi?
»To je res nekaj za mojo nemirno dušo. Večkrat mi kdo pravi, da je tista besedilca lepo brati. Knjiga? Hm, ne vem, vsak pišoči bi jo bil vesel, a pustimo času čas.«