Kazen ali nagrada? Objestnost ali navada?

Ena najbolj preprostih oblik učenja, t. i. instrumentalno pogojevanje, se pogosto uporablja v dresuri živali, vzgoji otrok pa tudi odraslih.

Princip je preprost: kadar živo bitje naredi želeno (npr. uboga ukaz), ga nagradimo, sicer pa ne. Namesto nagrade lahko uporabimo tudi kazen: kadar bitje ne naredi želenega, ga kaznujemo, sicer pa ne. Oboje pa lahko tudi kombiniramo: želena vedenja nagrajujemo, nezaželena pa kaznujemo. S tem dosežemo, da se bitje vede tako, kot želimo. Strokovnjaki svetujejo, da naj gradimo predvsem na nagradah, kaznujemo pa le izjemoma – kazen naj bo vzgojna in ne prehuda. Ker bitje občuti strah, jezo in sovraštvo do tistega, ki ga kaznuje, se nam preostro kaznovanje krepko maščuje: ko jeza in sovraštvo prevladata, žival (ali človek) pobesni in nam »poplača« vse kazni.

Zdaj pa k povsem drugi temi: objestnosti in navadam. Kot objestna ponavadi označujemo vedenja, ki (lahko) povzročijo škodo, oseba pa zanje nima pametnega razloga - jih nared za »hec«, za zabavo, kar tako (npr. objestno uničevanje, objestna vožnja). Po slovarju slovenskega knjižnega jezika je objesten človek, ki zaradi velike sproščenosti in premajhnega čuta odgovornosti (rad) naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo. Objestnost je torej osebnostna lastnost, podobna brezobzirnosti in nesramnosti. Bolj tipična je za mlade neizkušene ljudi, ki jih življenje še ni zresnilo in izučilo, kak objestnež pa se najde tudi med starejšimi.

Navade so avtomatizirana, rutinska vedenja oz. dejanja, ki jih človek opravlja podzavestno, praktično brez razmišljanja (npr. zavezovanje vezalk). Razvijejo se s ponavljanjem, potem pa jih je dokaj težko spremeniti – toliko težje, kolikor starejše so. Večina navad je koristna, v spremenjenih razmerah, ki zahtevajo drugačno vedenje, pa stare navade povzročajo težave, napake in nesreče. Ker je objestno vedenje zavestno, dejanj, ki jih človek naredi iz navade (podzavestno), nikakor ne moremo označiti za objestna.

Zdaj pa povedano prenesimo na promet. V zadnjem času pogosto slišimo, da je objestna vožnja kriva mnogih nesreč in smrti. Vozniki, ki vozijo prehitro in se ne držijo pravil, so označeni kot objestneži; trdi se, da jih je treba ostro kaznovati, ker jih bo le tako objestnost minila. Zato (vsaj pravijo tako) tudi spremembe zakona in nove astronomsko visoke kazni. Kakšna neumnost in laž! Večina naših voznikov sploh ni objestna, ampak vozijo prehitro predvsem zato, ker se danes vsem mudi. Kršenja drugih pravil pa je krivo predvsem nezadostno poznavanje (ljudje so jih pozabili, s časom so se spremenila) in neumna ureditev prometnega režima na določenih odsekih, zaradi katere ljudje pač vozijo po zdravi pameti. Ne gre spregledati, da so hkrati z višjimi kaznimi na mnogih cestnih odsekih spremenili – znižali omejitve hitrosti. Ljudje, ki se redno vozijo po njih, bodo seveda iz navade (podzavestno!) peljali po starem – torej kršili novo omejitev, za kar bodo ostro kaznovani. Res lepo, da bomo »stari vozniki« ostro kaznovani zaradi starih navad, ki jih sploh ne moremo zlahka in hitro spremeniti. Navade jamčijo, da nas bodo krepko ogulili. Saj je v resnici to tudi glavni cilj! Resnica je, da so velikega dela prekrškov, pa tudi napak in prometnih nesreč krive spremembe – pravil, prometnega režima, postavitve prometnih znakov, poteka ceste, omejitev hitrosti, popravljanja starih in gradnje novih cest itd. Pa kaj zato, če zanje niso krivi vozniki, od nekod mora pritekati denar v državno blagajno. Itak ga nikoli ne more biti dovolj, ko se pa po drugi strani razsipa za skrajne neumnosti. Glede hudih kazni za ljudi, ki pravzaprav niso ničesar krivi, bom rekla samo naslednje: dobri dreserji vedo, da ob prehudih, nerazumnih in neupravičenih kaznih žival ugrizne celo roko, ki jo hrani. Večine naših državljanov pa ne preživlja država, ampak za svoj vsakdanji, vedno bolj boren »kruh« krepko garajo sami. Logičen zaključek tudi za trde »buče« ne bi smel biti pretežak.