Ivankina hči Berta

Njena pot

Življenjska zgodba Ivanke Tratnik iz Žirov

Vsi so govorili, da sem ječna, ampak … nisem bila, ker nisem kašljala. Le srce je zaradi prenapornega dela ošvogelo.

Ivanka je bila tudi v šoli bolj plašna. Ponižna.

»Naredila sem le štiri razrede, potem me je oče izpisal, ker je bilo doma preveč dela. Rada se spominjam obeh učiteljic. Ena je bila doma iz Italije, vsako popoldne se je jokala za cerkvijo. Pravili so, da ji je dolgčas po domu. Pavla je bila živčna, rada je komu prisolila zaušnico, tudi mene je enkrat doletelo.«

Kljub težkemu otroštvu se rada spominja ata, ki se je včasih z otroki lovil tudi slepe muhe, ampak to je bilo redkokdaj, saj je bil nenehno v skrbeh zaradi kredita.

Tam okoli leta 1928 se je v Rovtah ustanovila Kmetijska zadruga. Naredili so tudi mlekarno. Mleko pa so kmetje puščali v farovžu v Rovtah.

»Ni kazalo drugega, kot da sva s sestro nosili mleko tja. Oče je tako določil. Bilo je dve uri hoda, imela sem trinajst let, bila sem švohcena, zmeraj lačna. Na rami sem nosila 15-litrsko kanglo, sestra pa 25-litrsko. Si morete predstavljati, kakšna teža je to bila? Včasih sva zamenjali, a me je težka kangla vsakič zrušila na tla. Na vsake toliko metrov sva počivali, ampak ni pomagalo. Rovtarskemu župniku sva se smilili. Svoji kuharici Neži je zmeraj ukazal, naj nama pomaga raztovoriti mleko, potem pa nama je prinesla kruh. Tega ne bom nikoli pozabila. Še danes grem na njegov grob, ko zaidem v Rovte. Podoben dobrotnik je bila tudi mlinarica Štrausova. (Živela je tam, kjer je še danes gostilna Mlinček v Račevi.) Tudi njej sem občasno nesla mleko. Vsak brt pa mi je v prazno kanglo natlačila moke. Vsaka taka dobrota nam je pomagala, da smo laže preživeli. Nekoč sem dobila punčko iz cunj, ki mi jo je dala soseda Bajtovka. Vendar mi jo je starejši brat kmalu »dal izpod nog«. Če nisem bila pridna, mi je oče večkrat zagrozil, da bom šla služit, če ne bom pridna. Tega sem se zelo bala, ampak če danes pomislim, bi bilo mogoče bolje. Se zaradi mleka vsaj ne bi »pretegnila«.

Spomladi sem začela težko dihati. Sestra, s katero sva skupaj spali, se je zmeraj jezila, ker zjutraj nisem mogla vstati. Kar naprej sem spala in vidno hujšala. Nekoč je prišel sosed Sova orat za krompir. Oče me je nagnal, da sem šla držat klešče. Prva brazda je še nekam šla, pri drugi brazdi pa sem padla na tla. Sploh nisem mogla priti do sape. Oče je že držal palico, da bi me ogrnil, a sosed Sova ga ustavi, češ: a si ti nor, pusti otroka pri miru, saj vidiš, da ne more dihati. Šele tedaj so mi verjeli, da je z menoj nekaj narobe. Takrat so še drugi ljudje začeli govoriti, da me bodo barderbali s tistimi kanglami. Celo učiteljica v šoli je potarnala, da je z menoj nekaj narobe, ker nenehno zamujam k pouku. Vsi so govorili, da sem ječna, ampak … nisem bila, ker nisem kašljala. Le srce je zaradi prenapornega dela ošvogelo. Morala sem piti mleko s pelinom, uf, kako je bilo ogabno. Potem so mi kuhali kušarja, to je neka temno zelena zel. A oktobra sem se postavila na noge.«

Nekoč se je pri hiši ustavil častitljiv gospod in prosil Ivanko, naj mu pokaže, kje vodi pot k sosedu. Ivanka je poskušala pohiteti, a ni mogla, ker jo je sapa zadrgnila v grlu. Mož se je ustavil, ji ukazal, naj odpre usta, in ko jo je pregledoval, zmajeval z glavo.

»K zdravniku v Žiri naj te pripeljejo,« ji je nazadnje ukazal, medtem pa krepko zmajeval z glavo.

Ivanka je to povedala mami, a ona je žalostno sklonila glavo in ji odgovorila, da bo to težko, ker za tako potrato ne bo pri hiši nobenega denarja …

Tudi Anžon, ki je včasih prišel vasovat, je sitnaril, naj jo odpeljejo k zdravniku, ampak Ivankini starši so bili gluhi tudi za njegove besede.

»Oče je bil strasten kadilec. Kadil je, četudi je bil zadolžen do vratu. Tudi jajčka sem včasih nesla prodajat v trgovino k Zofi za škatlo cigaret. Da je le dobil tobak, pa je bil srečen. Če ga ni bilo, je šel v gmajno in tam hodil gor in dol. Ampak Zofi ni hotela dajati na upanje. Doma so me potem kregali, če sem prišla brez robe. Če je mama imela v žepu denar, je šla v nabavo sama. Nekoč sem se iz Suhega dola vračala s soljo v nahrbtniku. Zamerkal me je merkač (oven) in me napadel, da sem prišla domov brez vsega. Mama je bila jezna in mi je zabičala, naj drugič merkača kar s palico odženem.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gospodarstvo / sreda, 5. november 2014 / 13:39

Nepremičninske družbe pozivajo k pridobitvi energetske izkaznice

Do januarja 2015 je dogovorjeno prehodno obdobje, ko se dopušča oglaševanje nepremičnin brez navedbe kazalnikov.

Objavljeno na isti dan


Nasveti / nedelja, 17. marec 2013 / 07:00

Koromačka

Ni zelenjava kot koromač, marveč toskanska salama, imenovana finocchiona. O njenem nastanku še vedno kroži legenda, čeprav nihče ne preverja njene verjetnosti. Nekoč je spreten tat ukradel na trž...

GG Plus / nedelja, 17. marec 2013 / 07:00

Idrijska čipka

Leta 1730 sta bili na Škofjeloškem gradu zaslišani dve ženski iz Idrije. Zakaj? »V ohranjenem poročilu z zaslišanja Idrijčanke Magdalene Mohorič izvemo, da je bila zaslišana že dvanajst let vdova...

GG Plus / nedelja, 17. marec 2013 / 07:00

Zelena misija Jelovici Hiše

Jelovica Hiše na sejmu Dom, ki bo odprt do nedelje, je prejela nagrado zelena misija za pasivni lesen vrtec v Preddvoru. Osnovni namen nagrade, ki so jo letos podelili četrtič, je spodbuditi kupc...

GG Plus / nedelja, 17. marec 2013 / 07:00

Med vlado in vstajo

Sredi protislovja smo. Na eni strani imamo staro vlado, ki zaradi nezaupnice odhaja, nova pa se šele sestavlja; torej smo brez prave vlade. Na drugi strani je zelo močna struja slovenske civilne...

Zanimivosti / nedelja, 17. marec 2013 / 07:00

Priznanja za reševanje

Na osrednji gorenjski slovesnosti ob dnevu Civilne zaščite v Škofji Loki so podelili vrsto priznanj.