Njena pot

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. junij 2008 / 06:00

Življenjska zgodba Ivanke Tratnik iz Žirov

Ivanka je bila tudi v šoli bolj plašna. Ponižna.

»Naredila sem le štiri razrede, potem me je oče izpisal, ker je bilo doma preveč dela. Rada se spominjam obeh učiteljic. Ena je bila doma iz Italije, vsako popoldne se je jokala za cerkvijo. Pravili so, da ji je dolgčas po domu. Pavla je bila živčna, rada je komu prisolila zaušnico, tudi mene je enkrat doletelo.«

Kljub težkemu otroštvu se rada spominja ata, ki se je včasih z otroki lovil tudi slepe muhe, ampak to je bilo redkokdaj, saj je bil nenehno v skrbeh zaradi kredita.

Tam okoli leta 1928 se je v Rovtah ustanovila Kmetijska zadruga. Naredili so tudi mlekarno. Mleko pa so kmetje puščali v farovžu v Rovtah.

»Ni kazalo drugega, kot da sva s sestro nosili mleko tja. Oče je tako določil. Bilo je dve uri hoda, imela sem trinajst let, bila sem švohcena, zmeraj lačna. Na rami sem nosila 15-litrsko kanglo, sestra pa 25-litrsko. Si morete predstavljati, kakšna teža je to bila? Včasih sva zamenjali, a me je težka kangla vsakič zrušila na tla. Na vsake toliko metrov sva počivali, ampak ni pomagalo. Rovtarskemu župniku sva se smilili. Svoji kuharici Neži je zmeraj ukazal, naj nama pomaga raztovoriti mleko, potem pa nama je prinesla kruh. Tega ne bom nikoli pozabila. Še danes grem na njegov grob, ko zaidem v Rovte. Podoben dobrotnik je bila tudi mlinarica Štrausova. (Živela je tam, kjer je še danes gostilna Mlinček v Račevi.) Tudi njej sem občasno nesla mleko. Vsak brt pa mi je v prazno kanglo natlačila moke. Vsaka taka dobrota nam je pomagala, da smo laže preživeli. Nekoč sem dobila punčko iz cunj, ki mi jo je dala soseda Bajtovka. Vendar mi jo je starejši brat kmalu »dal izpod nog«. Če nisem bila pridna, mi je oče večkrat zagrozil, da bom šla služit, če ne bom pridna. Tega sem se zelo bala, ampak če danes pomislim, bi bilo mogoče bolje. Se zaradi mleka vsaj ne bi »pretegnila«.

Spomladi sem začela težko dihati. Sestra, s katero sva skupaj spali, se je zmeraj jezila, ker zjutraj nisem mogla vstati. Kar naprej sem spala in vidno hujšala. Nekoč je prišel sosed Sova orat za krompir. Oče me je nagnal, da sem šla držat klešče. Prva brazda je še nekam šla, pri drugi brazdi pa sem padla na tla. Sploh nisem mogla priti do sape. Oče je že držal palico, da bi me ogrnil, a sosed Sova ga ustavi, češ: a si ti nor, pusti otroka pri miru, saj vidiš, da ne more dihati. Šele tedaj so mi verjeli, da je z menoj nekaj narobe. Takrat so še drugi ljudje začeli govoriti, da me bodo barderbali s tistimi kanglami. Celo učiteljica v šoli je potarnala, da je z menoj nekaj narobe, ker nenehno zamujam k pouku. Vsi so govorili, da sem ječna, ampak … nisem bila, ker nisem kašljala. Le srce je zaradi prenapornega dela ošvogelo. Morala sem piti mleko s pelinom, uf, kako je bilo ogabno. Potem so mi kuhali kušarja, to je neka temno zelena zel. A oktobra sem se postavila na noge.«

Nekoč se je pri hiši ustavil častitljiv gospod in prosil Ivanko, naj mu pokaže, kje vodi pot k sosedu. Ivanka je poskušala pohiteti, a ni mogla, ker jo je sapa zadrgnila v grlu. Mož se je ustavil, ji ukazal, naj odpre usta, in ko jo je pregledoval, zmajeval z glavo.

»K zdravniku v Žiri naj te pripeljejo,« ji je nazadnje ukazal, medtem pa krepko zmajeval z glavo.

Ivanka je to povedala mami, a ona je žalostno sklonila glavo in ji odgovorila, da bo to težko, ker za tako potrato ne bo pri hiši nobenega denarja …

Tudi Anžon, ki je včasih prišel vasovat, je sitnaril, naj jo odpeljejo k zdravniku, ampak Ivankini starši so bili gluhi tudi za njegove besede.

»Oče je bil strasten kadilec. Kadil je, četudi je bil zadolžen do vratu. Tudi jajčka sem včasih nesla prodajat v trgovino k Zofi za škatlo cigaret. Da je le dobil tobak, pa je bil srečen. Če ga ni bilo, je šel v gmajno in tam hodil gor in dol. Ampak Zofi ni hotela dajati na upanje. Doma so me potem kregali, če sem prišla brez robe. Če je mama imela v žepu denar, je šla v nabavo sama. Nekoč sem se iz Suhega dola vračala s soljo v nahrbtniku. Zamerkal me je merkač (oven) in me napadel, da sem prišla domov brez vsega. Mama je bila jezna in mi je zabičala, naj drugič merkača kar s palico odženem.«