Padec v pekel
Z drugačnimi očmi, 3. del
Kmalu se je o njenih sposobnostih razširil glas tudi med lastniki butikov, ki so pričeli rasti kot gobe po dežju. Zgodilo se je, da kakšen vikend, ko se je mudilo z naročili, ni pomolila nosu iz stanovanja. »Zvečer sem potem ubežala sama sebi in šla v bližnji bife na cigareto ter pivo. V stanovanju nisem smela kaditi, ker stranke oblačil, ki bi smrdele po tobaku, niso marale. Tipe za »fuk« sem zato srečevala kar tam …«
Rebeka je bila zmeraj zelo lepo oblečena. Uživala pa je, če je pripomogla, da so bile okusno oblečene tudi druge ženske. Res je imela zlate roke: da je le sedla za šivalni stroj, so ji pod prsti nastajale umetnine. Žal, tako sama pravi, ji je oholost zameglila razum, saj je brez pameti začela zviševati ceno svojih storitev. Njeni odjemalci pa za takšne igrice niso imeli posluha. Kmalu so ugotovili, da pridejo ceneje skozi, če sedejo na letalo in se zapeljejo po robo v Carigrad in v osrčje Italije, kjer so nanje željno čakala do vrha polna skladišča.
»Ko sem domala čez noč ostala brez dela, se sprva nisem sekirala. Da je le bilo za pivo in cigareto, sem si govorila. Potem so me pregovorili, da sem najela trgovinico v nekem nakupovalnem centru. Že prvi mesec, ko je bilo treba plačati najemnino in vse druge stroške, sem ostala na suhem. Najem mi je pobral vse prihranke, saj sem prodala bolj malo. Slovenski izdelki so bili in so še dražji, zato pač ne morejo konkurirati kitajskemu in še kakšnemu »poflnu«. Znašla sem se v velikih škripcih, zdelo se mi je, da me lahko reši le zveza z moškim, ki ima malo več pod palcem. Iz »bogate« ponudbe moških, ki so se smukali okoli mene, sem izbrala enega, ki se mi je zdel še kar. Naredila sem vse, da sva spet začela hoditi na zmenke, žal sem kmalu ugotovila, da je bife, s katerim se je širokoustil, od njegove koruzniške partnerice. Našla sem drugega, a sem že pozabila, kako mu je bilo ime. Ukvarjal pa se je s športno masažo, treniral je tudi borilne veščine. Ko me je prvič premlatil kot psa, ker z njim nisem hotela deliti zadnje pločevinke piva, sem se streznila in ga postavila pred vrata. Sploh se mi je začelo dogajati, da so moški postajali povsem drugačni, ko sem si zaželela resne zveze,« nadaljuje sistematično. Za nekaj časa se je v različnih trgovinah udinjala za trgovko, lastniki so jo krepko izkoriščali, plačevali pa manj kot študentke z napotnicami. Vsega naveličana se je čez poletje odpravila na morje. Lahko bi se vrnila tudi domov, saj je imela mama eno svojih treznih obdobij, vendar je bila samostojnosti že preveč navajena, da bi se še lahko pokoravala kakšnemu drugemu urniku.
»Pristala sem torej na obali, čez dan sem delala kot natakarica, ob večerih pa sem šivala kot nora. Obleke sem potem prodajala sama, in to na pomolu, včasih tudi na plaži. Bile so živih barv, plapolajoče, predvsem pa poceni. Ko sem si nabrala nekaj denarja, me je navdušenje – kako tipično zame – minilo. Nekega večera sem se dobesedno spotaknila ob moškega, ki je tekel po ozki koprski ulici z otrokom v naročju. Ženska, ki je bila noseča, je kričala za njim, vendar ga zaradi okornosti ni mogla dohitevati. Instinktivno sem stegnila roki, da mu pomagam, jokajoče dete mi je porinil v naročje, sam pa se je izgubil za vogalom. Bila sem presenečena, saj tega nisem pričakovala, kdo pa danes izroča lastnega otroka neznancem?! V upanju, da se bo možakar kmalu vrnil, sem se sedla k oknu v bližnjem lokalu. S punčko, ki se je ob tortici hitro umirila, sva pričeli klepetati, očitno je bila na neznance že tako navajena, da se je povsem sproščeno obnašala tudi v mojem naročju. Mrzlo me je spreletelo, kaj bi bilo, če bi me kdo obdolžil, da sem jo ukradla, a se to na srečo ni zgodilo. Moški se je čez kakšni dve uri vrnil, bil je široko nasmejan, simpatičen, zelo privlačen. Na sebi je imel bermundke in razpeto srajco, deloval je zelo športno in zelo moško. Zahvalil se mi je, da sem popazila njegovega otroka, do mene pa se je obnašal, kot da bi se že sto let poznala. Šele kasneje mi je izdal, da me je večkrat videl na pomolu, ko sem prodajala obleke. Priznam: brez glave sem se zatrapala vanj, vseeno mi je bilo, ima nekje nosečo ženo, polno otrok, če ima službo ali je nima. Bilo je prav noro, kaj se je v tistih trenutkih dogajalo z menoj! Seveda sem potem slišala zgodbo o ženski, ki je visoko noseča tekla za njim, a je bila ena sama moška laž. To sem ugotovila kasneje, ko je bilo že prepozno …«
Janko se je že v enem tednu preselil k njej, v skromno sobico, ki jo je imela najeto. Taka hitrost je bila v bistvu nujna, saj revež ni imel kam iti, ko ga je partnerica, s katero je imel otroka, drugi pa je bil na poti, postavila pred vrata.
»Za vse signale, ki so mi v glavi zvonili z vsemi zvonci, sem bila imuna. Vseeno mi je bilo, če je za seboj pustil nosečo žensko, pomembno mi je bilo, da se je preselil k meni. Moram priznati, da sva se dva, tri mesece imela kot v raju. Dobila sem nov zalet, medtem ko je bil v službi, sem šivala kot nora. Dobila sem dva, tri nove kupce, vmes sem skočila v Kranj, kjer sem izpraznila stanovanje in se preselila na obalo. Prvič, kar sem na svetu, sem imela ob sebi človeka, ki mi je dajal tisto, kar sem doma, zlasti pri mami, pogrešala. Bil je zelo pozoren, rad me je objemal, crkljal, razvajal, skupaj sva počela cel kup neumnosti, ki so na mojo dušo delovale kot obliž za neizpolnjenim otroštvom …«
Po malo manj kot polletnem znanstvu je Rebeka zanosila. Za veselo novico, ki jo je ne le prijetno presenetila, pognala ji je celo adrenalin po žilah, je izvedela le kakšen teden kasneje, kot je rodila bivša partnerica njenega Mucija – Janka.
»Obnašala sva se, kot da preteklosti sploh ni imel. Bila sem slepa in gluha za vse, četudi sem marsikje ujela na ušesa besede o moji zdravi pameti, ki so namigovale, da nisem prisebna, ker sem se spentljala z njim. Brigalo me je, priznam. Takrat se mi je zdelo, da je bilo že samo tistih šest mesecev vrednih več kot pa življenje ob kakšnem dolgočasnežu, a dobrem po srcu. Za neki butik v Dubrovniku sem naredila celostno kolekcijo oblačil, vključno s torbicami, rutami, šali. Zaslužek ni bil majhen, pa še na roke mi je gospa izplačala. Zdelo se mi je, da sem neznansko bogata, na poti domov sem razmišljala, naj kupim otroško sobo ali pa si naj privoščiva kakšen noro odbit dopust. Na tržnici sem kupila jagode in domačo smetano ter oborožena z veliko dobre volje stopila čez domači prag. Srečna, izpolnjena in zadovoljna mu planem okoli vratu, in ko me čez čas vpraša, zakaj me razganja, mu povem, da bova dobila otroka. V tistem trenutku pa se je zgodilo nekaj, česar še danes ne morem razumeti. Muci se je spremenil v žival, in to se je zgodilo tako iznenada, da si obraza pred močnimi udarci njegove pesti nisem mogla pravočasno niti zavarovati. Ne vem več, koliko časa je trajalo, iz nezavesti sem se prebudila šele čez čas, ko me je polival z vodo. Ko je ugotovil, da ga lahko slišim, je začel kričati name, naj si ne drznem misliti, da ga bom z otrokom privezala nase, da ga bom izkoriščala in izsiljevala. Da je on svoboden moški in se ne pusti nobeni kurbi ujeti. Še bi lahko naštevala, kaj vse mi je vrgel v obraz, a ne bom, ker, žal, papir takšnih besed, kot so bile njegove, enostavno ne prenese …«
(Konec prihodnjič)