Miha Mazzini: Osebno

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. december 2022 / 13:52

»Bil sem nonin skrbnik. To je bila moja vloga. Odnašati kahlo, ji pomagati vstajati, jo spremljati k nedeljski maši in na sprehod. Po letu svobode nisem več hotel nazaj. A sem neopazno postal skrbnik svoje mame. Trajalo je, preden se me je vloga prijela, in trajalo je, preden sem se je znebil. Ne v finančnem smislu, saj sem plačeval njene račune do konca, a to je bilo še najmanj pomembno. Sledilo je drugo obdobje svobode in potem kmalu trenutek, ko sem držal v rokah komaj rojeno hčerko in je njena mama rekla, da se ne bi ukvarjala z njo, sploh pa ne z dojenjem, in da bo kasneje, ko odraste, raje njena najboljša prijateljica. Bitje, ki je tako majhno, da se ti roke sploh ne upognejo, ko ga držiš. Ki ga tipaš previdno, da ne bi pritisnil preveč, pa hkrati panično paziš, da ga ne bi držal premalo in bi padlo. Potem greš v kuhinjo in bereš navodila, kako se pripravi mleko v prahu, in v priročniku, ker so to še predinternetni časi, poiščeš, kako preveriš, ali je prav toplo. Ja, kapniti ga moraš na kožo podlahti. In tako sem spet postal skrbnik. Hollywoodski igralci imajo prav, ker pravijo temu 'typecast', ujet v vlogo. Če nekaj obvladaš, se boš vedno znova vračal v ponavljanje tistega, za kar si zdresiran.« / »Kako preboleti izgubljeno ljubezen? Kako se pobrati po veliki izgubi? Kako preprečiti, da bi v svojem ljubezenskem življenju kar naprej delali podobne napake? Kako si dovoliti, da smo ranljivi in kako sprejeti ranljivost drugih? To so vprašanja, ki so v jedru knjige Mihe Mazzinija, nastale kot nekakšen poskus samoterapije, preiskovanja spominov na vzorce čustvenih vezi iz otroštva ter njihovih vplivov na avtorjeve ljubezenske izbire in izgube.« (str. 249, 271)

Navajam dva odlomka iz knjige. Prvi je avtorjev, drugi pa iz spremne besede Renate Salecl. Roman ima podnaslov: Kako se je skeptik lotil duhovnosti, se soočil s travmatičnimi spomini in izgubil strah pred bližino. Spremna beseda pa: Ljubezenska izguba in spomini na boleče otroštvo. V zadnjem času je izšlo več romanov, v katerih se avtorji ukvarjajo sami s seboj. S »samoterapijo«. Miha Mazzinija smo lahko v prejšnjih letih spoznali kot avtorja odličnih kolumn, v katerih psihoanalizira slovensko družbo, posadi jo na kavč in preizprašuje. V tem romanu pa je združil oboje: romaneskno analizo družbe in samega sebe. Takšno analiziranje sicer nima na družbeno dogajanje nobenega vpliva, pomaga pa nam ga razumeti. Sodeč po zadnjih stavkih je imelo to pisanje na avtorja samega tudi terapevtski učinek. Pa še lepo se bere.