Hudičev sadež na prestolu svetovne prehrane

Z uveljavljanjem krompirja tudi v krajih, kjer ga danes kljub pogojem še ni, se Združeni narodi aktivno vključujejo v boj proti naraščajoči lakoti, ki je bolj od pomanjkanja hrane posledica njene neenakomerne pridelave in porazdelitve.

Dokaj izvirna je bila uveljavitev krompirja v Franciji, izpeljala sta jo agronom in lekarnar Antoine Augustin Permatier in kralj Ludvik XVI. Ko je leta 1785 v Parizu izbruhnila strahotna lakota, je kralj od plemstva zahteval, da morajo kmete za pridelovanje krompirja preprosto prisiliti. Ker med ljudstvom kljub temu ni bilo kaj prida zanimanja za krompir, si je kraljevska hiša omislila zanimivo vzvijačo.

Na Marsovem polju (to je tam, kjer je danes razstavni prostor z Eifflovim stolpom) so posadili krompir pod strogim nadzorstvom biričev in hkrati raznesli vest, da tamkaj raste hrana, ki jo lahko uživa samo kralj. Lakomnost je naredila svoje, krompir je postal mikavna zadeva. Le zakaj bi ga smel uživati samo kralj! Ker pa krompirišča ponoči zanalašč niso kaj prida stražili, so se tatovi kmalu spravili k delu in začeli oskrbovati francoske kmete s kraljevo hrano. Zvijača je dosegla svoj namen in pridelava »kraljeve hrane« se je začela naglo širiti.

V tistem času je bil v Parizu za ameriškega veleposlanika kasnejši, po vrsti tretji ameriški predsednik Thomas Jefferson, ki ga je krompir tako prevzel, da je precej njegove francoske slave odnesel s seboj v Ameriko. Na njegovi mizi so bile zmeraj krompirjeve jedi po francoskih receptih in povsod jih je propagiral. Sicer pa, krompir je prišel v Severno Ameriko resda iz Južne Amerike tako kot na vse druge konce sveta, toda ne neposredno, kot so ljudje dolgo časa mislili, temveč po dolgem ovinku čez Evropo!

Irska katastrofa

Medtem ko so zagovorniki krompirja v 18. in 19. stoletju ta pridelek poveličevali, češ da rešuje revne pred lakoto, so kritiki trdili, da krompir ljudi tudi siromaši. Za primer so jemali Irsko, kjer se je število prebivalstva zaradi krompirja v slabih sto letih povečalo s treh na osem milijonov, kar je posledično vplivalo na znižanje plač in osiromašenje prebivalstva. Trdili so, da je to primitivna hrana, saj je v primerjavi s pšenico ni treba požeti, mlatiti, predelati, obdelati v testo, zgnesti, speči itd. Med temi globokoumnimi prerekanji pa je v letih od 1845 do 1848 prišla na Irsko glivična bolezen (pepelovka, oidij) in skoraj povsem uničila letine krompirja ter povzročila strahotno lakoto. Več kot milijon ljudi je zaradi nje umrlo, nekaj milijonov pa jih je moralo iti s trebuhom za kruhom ali krompirjem drugam, največ čez veliko lužo. Čez ocean so šli tudi znanstveniki, da bi v Andih poiskali sorto, ki je odporna proti tej bolezni. Našli so jo, Irci so spet dobili krompir, zaščitno sredstvo proti pepelovki pa je šele leta 1883 odkril francoski botanik Alexander Millardet.

Najtežje obdobje uveljavitve krompirja na stari celini je bilo v 18. stoletju v glavnem končano. V tem času so se pojavljala tudi različna imena za to rastlino, ki ji v njeni domovini pravijo »patata«. Angleži se z njim niso kaj dosti obremenjevali, »a« so spremenili v »o« in postal je »potato«, drugi narodi pa so iskali zanj tudi prispodobe. Nemci mu tako pravijo tudi »Grundbirne«, po naše hruška iz zemlje, Francozi »pomme de terre« ali po slovensko jabolko iz zemlje. Dokaj inovativni pa smo bili Slovenci, saj smo krompirju pripisali zelo poseben pomen – srečo.

Prehitevanje manj razvitih

Svetovna proizvodnja krompirja v zadnjem času, denimo po drugi svetovni vojni, po zaslugi manj razvitih sorazmerno hitro narašča, pa vendar še ne dovolj. Organizacija FAO je prepričana, da bi bil dobršen del zdaj lačnih lahko bolj sitih, če bi v manj razvitih državah pridelovali več krompirja. Pa vendar, v zadnjem času, vzemimo obdobje po drugi svetovni vojni, se tudi podoba teh držav bistveno spreminja. Če so države Afrike, Azije in Južne Amerike kot manj razvite pred petdesetimi leti pridelale komaj kakih 30 milijonov ton, so ga leta 2005 že 162 milijonov ton in tako prvič prehitele pridelovalce razvitega sveta, ki so ga tega leta nakopali šest milijonov ton manj. To je seveda uspeh, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da v nerazvitem svetu živi več kot dve tretjini svetovnega prebivalstva.

Največ krompirja pridelajo v Aziji in Oceaniji, okoli 130 milijonov ton, sledi Evropa s 126, Severna Amerika z domala 25, Afrika s 16,5 in Južna Amerika s 15,5 milijona tonami. Med državami je z več kot 70 milijoni tonami največja pridelovalka Kitajska, sledijo pa Ruska federacija s skoraj 39, Indija s 24, ZDA in Ukrajina s približno 20, več kot deset milijonov ton pa ga pridelajo tudi Nemci. Na prebivalca ga pridelajo največ v Belorusiji, in sicer 835 kilogramov, sledi Nizozemska s 415, le kakšen kilogram za njo pa je Ukrajina. V drugih državah pridelki ne presežejo 300 kilogramov na prebivalca. In kakšni so povprečni hektarski donosi? V Severni Ameriki dobrih 40 ton, Evropi nekaj več kot 17, Južni Ameriki 16,5 in v Afriki nekaj manj kot 11 ton. In kje je Slovenija? Največji pridelek je tehtal več kot 300 tisoč ton, to je približno 150 kilogramov na prebivalca, povprečni hektarski donos je evropski, čeprav na najboljših legah, kot so denimo v Šenčurju, lahko doseže tudi do 50 ton.

Francoski glavobol

Velik zagon je pridelovanju krompirja v nerazvitem svetu prav gotovo dalo večje povpraševanje po sicer okusnem, čeprav morda ne tudi najbolj zdravem ocvrtem krompirčku in čipsih. Na čelu tovrstne ponudbe stojijo McDonald'sova veriga, Kitajska in Belgija s povsem »industrializiranim« pomfrijem. Če je bil prvotni način priprave še nekako sprejemljiv, saj so morali kuharji krompir sami olupiti in narezati, je belgijska firma J.R. Simplot ta postopek skrajšala; restavracijam ga prodajajo že narezanega in zamrznjenega, zato kuharju ni treba narediti nič drugega, kot da ga vrže v vrelo olje.

Belgijski pomfri je pred kratkim povzročil nemalo glavobola tudi Francozom. Ko so Američani napadli Irak in so Francozi rekli, da pri tem nočejo sodelovati, so Američani začeli napadati in bojkotirati restavracije, kjer so stregli tako imenovani »french fries«. Čeprav so jim Francozi pojasnjevali, da ne gre za francoski, temveč belgijski pomfri, se Američani niso dali in še danes menda niso povsem pomirjeni. Ni kaj, z malce zlobe bi lahko dejali, da je krompir v tem primeru pokazal, od kod prihaja – iz družine razhudnikov namreč.

Ne glede na to, kaj vse se danes s krompirjem počne, dejstvo ostaja; njegov položaj v prehrani človeštva je trden in ni je stvari, ki bi to dejstvo lahko predrugačila. Krompir, hrana revnih, je postal tudi hrana bogatih, uspešno nadomestilo kruha in zaželen gost na krožnikih vegetarijancev. Raznovrstnost priprave je izredna in primerljiva s katerokoli drugo prehrambeno kulturo tega sveta. Pa vendar, nikar ne pozabimo na enega najstarejših in najboljših načinov njegove priprave, ki ga najbolje obvladajo popotniki, raziskovalci, planinci in še posebej Romi: v dobri družbi, ob ognju, v pepelu ali na razbeljenem kamnu z zgolj dvema dodatkoma – soljo in dobro voljo. (se nadaljuje)