Kjer je stopil Joža, tam je bila cesta ...

Beno Fekonja, Svetniška skupina SD

Med krompirjevimi počitnicami smo z družino počitnikovali v Beli krajini. Nad Semičem se raztezajo vinogradi in letošnja kapljica je res odlična. Nad tem se vzpenja cesta vse do Smuka, vrha hriba, kjer stoji razkošen lovski dom. Ko smo se vračali peš nazaj proti zidanici, eden od stricev omeni: »Vidiš Beno, to cesto pa so naredili, ko je Tito obiskal Smuk!«. Takrat me je prešinilo, da bomo v Kranju tudi dobili en kos cestice, ko bodo prišli veljaki iz Evrope k nam v goste. Pa očitno nobeden ne bo tako pomemben, saj je tista cesta tam dol bistveno daljša kot ta naša kranjska. Res pa je, da bomo dobili sredi polja tudi avtobusno postajo. Te pa tam doli nimajo. Raje hodijo peš. Komaj čakam na odprtje, da vidim, kdo si bo pripel zasluge za tako veliko pridobitev v Kranju ob predsedovanju Evropske unije. Pravzaprav bo imel kar nehvaležno nalogo, saj bo moral ljudem povedati: »Folk, to je vse, kar nam je uspelo dobiti od države ob tej priložnosti«.

Drugič me je spreletelo, ko sem v enem od kranjskih lokalov prisluhnil klepetu treh mladeničev, ki so na veliko razpredali o smeteh. »Najbolje, da ostanejo smeti tam, kjer so, če ne bomo imeli dve svinjariji hkrati na Gorenjskem. Novo sodobno in staro nesanirano deponijo, ki bo čez čas še bolj smrdela, kot sedaj. Samo ne vem, zakaj mora biti zato referendum? A ta oblast nima jajc, da bi sama sprejela to rešitev. Zakaj mučijo s takšnimi vprašanji nas navadne ljudi. A smo jih zato volili?« Tudi meni je ostalo vprašanje: »Kdo komu krije hrbet, da se sam ne odloči in nespametno porablja proračunski denar?«

Tretjič me je spreletelo, ko sem se spomnil, da je bolje, da končam. Če ne bom zapisal še kakšno »žlehtno«. Bom jo raje prihranil za drugič. Pa lepo jesen.