Trije meseci priprav

Pogovor z Matijo Milčinskim, režiserjem in scenaristom letošnje državne proslave ob prazniku dneva upora proti okupatorju.

Ste bili pri pripravi proslave omejeni s kakšnimi posebnimi zahtevami naročnika?

»Želeno je bilo, da so izvajalci domačini, zato se mi je zdelo prav, da so od tu tudi avtorji. Izbor avtorjev besedil sem tako opravil s Sinobadovo knjigo Dežela v roki. Vse glasbene priredbe so bile delo domačina Egija Gašperšiča, ki svoje delo res do potankosti obvlada. Ker so bile za kraj proslave izbrane Begunje, je bila vključitev harmonike samoumevna, saj je kraj domovina Avsenikov in harmonik, po drugi strani pa gre za glasbilo, ki se je uveljavilo v NOB. Ob tem imamo v Radovljici izjemno uspešen harmonikarski orkester, ki letos praznuje 40 let. Proslava je morala biti zastavljena resno, dolžina je bila omejena zaradi televizijskega prenosa pa tudi denarja ni bilo neskončno veliko.«

Koliko časa so vzele priprave na proslavo?

»Trije meseci so minili od takrat, ko sem začel z delom. Takšne proslave ni mogoče narediti v štirinajstih dneh. Ogromno literature je bilo potrebno prebrati – celotno delo Pod svobodnim soncem, za tri minute, kolikor smo ga potrebovali za proslavo, na primer. Enako je bilo s poetičnimi vložki, pa tudi Egi Gašperšič je imel kar nekaj dela s priredbami. Skupnih vaj ni bilo veliko, vsak posebej pa smo precej delali. Tempo smo stopnjevali zadnji teden. Dokler ni bilo urejeno prizorišče, nismo vedeli, kako bo vse skupaj v resnici videti, tako da smo celotno proslavo lahko prvič zares preizkusili šele v petek zvečer.«

Kako ste se odločili za stil proslave?

»Ogledal sem si posnetke vseh dosedanjih proslav in zdelo se mi je, da smo pravzaprav vse že videli – od hitrega tempa do kontrastov ... Meni pa se je zdelo, da bo glede na priložnost najboljša umirjena izvedba – publiko tako ali tako najbolj pritegneš z intenzivnostjo izvedbe. Izvajalci morajo biti pri stvari z dušo, imeti morajo karizmo. Proslava mora nositi neko sporočilo in prav to je tisti fluid, ki gre čez rampo in pritegne publiko.«

In kaj je bilo tisto najosnovnejše sporočilo, za katerega ste želeli, da gre čez rob odra, med občinstvo?

»Znotraj vsakega upora je posameznik, ki se mora sam odločiti, ali bo šel v upor ali ne. In usoda tega posameznika, njegova odločitev, vleče za sabo še deset, dvajset ali sto drugih usod, ki so vezane neposredno nanj. Zato je kakršnokoli ravnanje z udeleženci upora kot »kanonfutrom« še toliko bolj moralno vprašljivo.«