Mali in veliki uporniki (2)

Večina otrok želi staršem ugajati in z njimi sodelovati.

Otroci se ne zbudijo z mislijo »hehe, le kako bi jaz danes nagajal mojim staršem …«. Bolj kot bomo znali prisluhniti tako otrokovim kot svojim potrebam, lažje jih bomo vodili. Mogoče je v nas še preveč tiste stare vzgoje, ko so otroke vzgajali v bogaboječe podložnike z metodami, ki so bolj ali manj temeljile na občutku krivde in vzbujanju strahu. Dolgoročno se to ne obnese, prav tako kot se ne popuščanje in sprenevedanje, češ kako so današnji otroci nevzgojeni. Vsi smo malce nevzgojeni, ne samo otroci. Starše jezi, kadar nas otroci z vedenjem spravijo v zadrego. V takšnih situacijah smo podobni živalim, ki se nasršijo ali našopirijo perje, da bi se nasprotnik prestrašil. Na drugi strani pa je ravno takšen našopirjen malček v bojni pripravljenosti … Ko se nam otroci upirajo, pogosto dvignemo glas in želimo pokazati, kdo je močnejši. Rezultat je slab, kajti golaž iz čustev ne more biti užiten. Preprosto pravilo za situacije, ko se otrok upira, je – ostani miren. To velja v prvi vrsti za starše, kajti mi smo odrasle osebe in naj bi se tako tudi obnašali. Otroci se morajo reševanja težav in obvladovanja čustev šele naučiti. Na kakšen način se bodo tega naučili, pa je odvisno od našega zgleda. Pravijo, da je upiranje sorazmerno s tem, v kakšni meri je bil otrok ubogljiv oz. brezpogojno poslušen. Bolj kot je otrok ubogal starše, brez da bi uveljavljal svoje želje in potrebe, večji bo upor v puberteti. Bolj kot so starši navajeni, da imajo vedno prav (čeprav se motijo), večje bo njihovo razočaranje v otrokovi puberteti. Torej je najbolje, da se v času kateregakoli upiranja postavimo v otrokovo kožo. Tako bomo razumeli, zakaj se upira in kaj pravzaprav želi. Že dejstvo, da otroka poslušamo, čeprav mu nečesa ne dovolimo, je zanj sporočilo – nekdo me posluša. Danes so otroci prikrajšani za to, da bi jih odrasli zares slišali. Kupujemo jim stvari, jih vozimo naokrog, imamo polna usta njihove blaginje - pogosto pa jih ne slišimo.