Evropski roman založbe Modrijan

Konec aprila so bili že 13. slovenski dnevi knjige. Najbolj velikopotezno dejanje teh dni je bil izid zbirke Euroman založbe Modrijan. Kar 27 romanov v enem paketu, ravno toliko, kot je držav članic EU. Sedemindvajset "zgodb s pogledom" ...

Zbirka je uradno izšla 23. aprila, na svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Slovesna predstavitev je bila na predvečer tega dne v Unionski dvorani v Ljubljani. Tega pa ne kaže zamuditi, sem pomislil in se tistega torka popoldne po obilnem dopoldanskem dežju odpeljal v prestolnico. Ko sem prišel v park Zvezda, je bilo že vedro in sončno, a kar nekaj stojnic kljub temu praznih. Na klančku od Tromostovja proti hotelu Union sem zagledal skupino nekam znanih ljudi, med njimi enega, ki ga prav dobro poznam: rojaka Tomaža Poljanška, gospodarja gostilne Na Vidmu v Poljanah nad Škofjo Loko. Aha, sem pomislil, Brane tudi v prestolnici ni zatajil svojega poljanskega plemena. Branimir Nešović, direktor založbe Modrijan, je namreč po materi tudi sam tega rodu. Poznamo ga po precejšnji redkobesednosti. Tokrat je, veličini dogodka primerno, premagal tudi svojo zadržanost v besedah, ki je obratno sorazmerna s tisto v dejanjih; na odru Unionske dvorane nas je presenetil z (zanj) neverjetno dolgim, vendar v izbranih besedah izrečenim govorom.

Zamisel za to edinstveno evropsko zbirko se je porodila v glavi urednice Bronislave Aubelj. Uredili sta jo ona in Saša Jerele. Na odru in v spremni knjigi pa jo je predstavil direktor. »Dela v zbirki, vključno s slovenskim, so bila napisana v 21 uradnih jezikih EU (izmed 23); to pomeni, da smo z Malte in Irskega, kjer sta poleg angleščine uradna jezika malteščina oziroma irščina (gelščina), izbrali angleško pišoča avtorja. Vsi avtorji, ne glede na starost, so še vedno aktivni. Najstarejši, Čeh Ludvik Vaculik, bo letos dopolnil 82 let, Romun Florin Lazarescu je s 34 leti najmlajši med njimi. Med avtorji Euromana je resda samo šest pisateljic, zato pa je med prevajalci razmerje obrnjeno: kar 21 del so poslovenile prevajalke. Pri »gradnji« zbirke je, če ne štejemo 26 avtorjev izvirnih del, neposredno sodelovalo 46 ustvarjalcev: 26 prevajalcev, 6 piscev spremnih besedil, 7 urednikov, 3 oblikovalci, 3 tehnični uredniki in, seveda, naš pisatelj Drago Jančar. Skupni obseg naše zbirke je malo manj kot 5400 strani (okoli 340 tiskarskih pol), v povprečju imajo knjige po 200 strani.« Tri dela, estonsko, finsko in latvijsko, so prevedena posredno, iz angleščine oziroma francoščine, zanje so to pot »zaman iskali« prevajalce. Roman iz litovščine, tega »najtežjega in najbolj arhaičnega živečega indoevropskega jezika«, pa je prevedel Kranjčan Klemen Pisk, pesnik, ki že nekaj časa živi v litovskem glavnem mestu Vilniusu.

Zbirka je svojevrstni literarni zemljevid Evrope, zapiše urednica Saša Jerele. »Kakor države Evropske unije še zdaleč ne predstavljajo Evrope v celoti, tako tudi sedemindvajset proznih del ne more izčrpati stvarnosti naše skupne celine. Vseeno pa začrtujejo deli te zbirke svojevrsten zemljevid. Neverjetno močni literaturi nekdanjega vzhodnega bloka stoji ob boku samozavestna proza Zahoda; presenetljivi sta udarnost in svežina predstavnikov 'malih', za nas eksotičnih narodov. V nizu teh besedil najdemo vse teme in nasprotja dandanašnje Evrope: otepanje s posledicami travmatične zgodovine, družbene premike po padcu komunizma, dediščino kolonializma, probleme identitete in mejnosti, marginalnosti, medetnične konflikte, priseljenstvo in brezdomstvo, prepad med Zahodom in Vzhodom, terorizem, drastično spreminjanje vrednot, eksistencialno praznino, družinske odnose, osamljenost, izgubo, boga. Obenem oblikujejo besedila zbirke nekakšen okvir, ki tudi sam vpliva nanje in jih osvetljuje z novo lučjo.«

Tri sekunde neba

Preberimo za pokušino odlomek iz romana Tri sekunde neba. Napisal ga je litovski pisatelj Sigitas Parulskis, iz litovščine prevedel Klemen Pisk.

»Če ima človek veliko prostega časa in nima veliko možnosti na izbiro, je po svoje razumljivo, da pozornost usmeri vase in začne premišljevati, kaj bi naredil, da ne bi bilo tako dolgočasno. Tistim, ki služijo v Sovjetski zvezi, je mnogo lažje – tam je alkohol, tam so tudi ženske, tam je vse, kar ti srce poželi. V Nemčiji pa čista beda. Prostitutke Roze, ki je nekoč službovala v bližini vojašnice, ni bilo več na spregled. Vse je pokvaril Mordvinec, ki je bil tistega dne na straži. Azijatov po navadi ne vzamejo v desantno enoto, toda vseeno se včasih tam znajde kakšen divjak. Nekaj vojakov se je dogovorilo z Mordvincem, da jih bo spustil skozi luknjo v ograji pri parkirišču. Bila je nedelja, parkirišče zaklenjeno, toda nekdo se je kljub temu odločil, da se bo malce vozil po terenu, ne da bi obvestil šefa straže. Morda je celo po ukazu koga od šakalov popravljal avto, potem pa ga malce testiral … Mordvinci so skrivnostni ljudje, nihče ne more pojasniti, kaj se dogaja v njihovih glavah. Ko je zagledal vozeči avtomobil, je začel ravnati v skladu s predpisi: zavpil je: Stoj, kdo gre?, potem: Stoj, streljal bom!, toda šofer se je požvižgal na ukaze, saj je bilo jasno, da jih ni slišal, on vendar ni hodil, temveč se je peljal. Mordvinec je izgubil razsodnost in začel streljati v vozeči avtomobil. Zbrala se je vsa straža, o, kakšen škandal je bil, ko so za ograjo zagledali dva desantnika in kričečo golorito Rozo. Pohotneža so zaprli za deset dni v gaubtvacht, o Rozi pa ni bilo več ne duha ne sluha. Očitno je spoznala, da je delo v tem okolišu preveč stresno in nevarno. Faze se je ukvarjal s svojo prihodnostjo. Ker se je v njej videl v vlogi zapeljevalca vdov, torej žensk, ki naj bi željno pričakovale ravno njega, seksualnega mogočneža Fazeja, se je odločil, da bo eksperimentiral. O vdovah je Faze vedno govoril kot o posebni vrsti žensk, ki ne razmišljajo o ničemer drugem kot o tem, kako bi se z njim pofukale in mu postregle z najokusnejšimi jedmi. Pri nas je tajga, je rekel Faze, vsi moški hodijo v hosto, hosta pa jih pogoltne. Saj vendar ne moreš dolgo časa mahati z električno žago, ne da bi pil, obvezno moraš piti, drevesa pa, oh ta podla drevesa, ostajajo trezna. Tako kot padejo drevesa, padejo tudi moški, njihove vdove pa ostanejo prepuščene Fazejevi milosti. Faze namreč ne dela v gozdu, on je električar, torej lahko celo zmerno pije, ker mu ni treba mahati z žago, Faze je vse preračunal. Videl sem že veliko žalostnih ljudi, zato dobro vem, da je človek, ko je žalosten, žalosten povsod, tako na poroki kot na pogrebu, pa tudi v trgovini, ko dve uri čaka na slastne klobase. Toda nič bolj žalostnega ne obstaja od moškega z razkrajajočim se penisom. Videz, ki ga ne moremo primerjati z nobenim pogrebom.

Nekega večera odidem k Fazeju v atelje. Faze tiho sedi v temi, niti čaja ne pije. Kadi in zamaknjeno trga edino tolažbo naših dolgih zimskih večerov – Priročnik za babice pri porodih. Iztrga list, ga prepogne na pol, pretrga počez, spet prepogne, spet počez, dokler od lista ne ostane samo ozek trak. Fazeju se tresejo roke. Veš, mi reče Faze, saj bi se ustrelil, toda cev moje ostrostrelske puške SVD je predolga. No, če je samo to problem, se pošalim, ti lahko posodim svoj avtomat, z velikim veseljem. Ne, Faze ni razpoložen za hece, ne, mi reče in napne najresnejšo čeljust na svetu, ne morem se ustreliti s tujim orožjem, to ne bi bilo častno. Čast pa je za desantnika pomembna stvar, Faze bi se torej res ustrelil, če njegova ostrostrelska puška ne bi bila tako dolga. Torej poskusi kot Hemingway, rečem Fazeju, ne da bi vedel, kako naj mu sploh pomagam, kajti zdaj, ko je tako žalosten, mu ne more nihče več pomagati.

Najprej se je odločil, da si bo prebodel glavico penisa. Vojaški rod je poln različnih modrosti, če nisi lenuh, lahko zbereš veliko informacij o najnenavadnejših skrivnostih človeške družbe in o ljudeh, ki so jih izkusili. Faze je potrpežljivo zbiral informacije, ki so bile povezane z njegovim področjem, torej s tem, kako zadovoljiti žensko. Ker špirita v Nemčiji ni bilo mogoče enostavno dobiti, je Faze na ognju razkužil iglo, vanjo vdel svileno nit, ki jo je potegnil iz padala, in prebodel glavico penisa. Glede na informacije, ki jih je Faze dobil, je bilo to nekaj takega, kot da bi si prebodel luknje v ušesih, kamor bi lahko kasneje vtaknil kilograme in kilograme uhanov. Roha ni mogel, da se ne bi ponorčeval – čemu ti bo uhan v tiču, raje si skozi nos vbodi znak desantne enote, tedaj boš pravi plemenski bik, se je solznih oči režal Roha. Faze se je kislo nasmehnil in ozmerjal Roho s prostakom. Skozi glavično luknjico si Faze ni nameraval vbosti uhana, temveč dlako iz konjskega repa. Po Fazejevem prepričanju naj bi mu bila s takšnimi brčicami pofukana vdova hvaležna do konca sveta. Priznati moram, da sem kar malce zavidal Fazeju, natanko je vedel, kaj ga čaka, moja prihodnost pa je bila zamegljena, morda pa sploh ni obstajala, z brčicami ali brez njih.

In ker v brigadi ni bilo niti enega konja, Faze ni mogel nadgraditi svojega uda v skladu z načrti. Neki modrec iz artilerijske enote mu je natvezel o šibrah. Šibre, je rekel, kaj ti bo konjska dlaka, šibre so prava stvar. Faze je poskusil šibre. Kako je to izvedel, nam ni več povedal. Poskus rezanja tiča in njegove polnitve z železnimi delci se je zanj nesrečno končal.«