Premiera je kot pogreb

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. maj 2008 / 06:00

Peter Militarev je zagotovo eden najbolj priljubljenih režiserjev po gorenjskih ljubiteljskih gledaliških odrih. V svoji dolgoletni karieri se je razdajal tudi po različnih koncih Slovenije in v zamejstvu, vselej pa je ostajal zvest svojim Pirničam in domačemu Odru treh herojev. O njegovi srčnosti in predanosti gledališču govori tudi naslov tega intervjuja, saj pravi, da na vsaki premieri izgubi družino, s katero je nekaj mesecev ustvarjal in živel.

Vaša zadnja režija na Odru treh herojev v domačih Pirničah je bila pravljična bajka Pastirček Peter in kralj Briljantin. Predstavo za otroke z generacijsko zelo pisano zasedbo je občinstvo odlično sprejelo. Kako ste sami zadovoljni?

»Zelo. Že celo sezono obeležujemo 75-letnico ustanovitve kulturnega društva v Pirničah, ki razen med 2. svetovno vojno neprekinjeno deluje še danes. Povod za to predstavo sta pravzaprav dala dva naša igralca, ki sta igrala tudi v istoimenski predstavi leta 1955, ko so prvič v takrat novi zadružni dvorani realizirali za tisti čas revolucionarno idejo, da otroci igrajo za otroke. Bine Knapič je igral celo isto vlogo kot sedaj, kralja Briljantina, Franci Kavčič pa je bil takrat Petrček, danes pa Briljantinov pomočnik. Sam sem razmišljal, zakaj pa ne bi predstave naredil tokrat nekoliko drugače. Zamikalo me je, hkrati pa sem želel preizkusiti tudi samega sebe, saj kljub številnim mojim režijam klasične pravljice še nisem delal.«

Da ne?

»Ne. Pa še zelo sem trpel zraven, ker sem moral najprej disciplinirati sebe. Že po naravi sem dramaturško zelo vzkipljiv. Saj ponavadi v svojih režijah uporabljam močne metafore, odpiram probleme. Na odru se problema ne igra, potrebno ga je le odpreti. Moja naloga je predvsem, ko problem odpiram, ga moram posredovati gledališkemu ansamblu, ki naj bi za vsem tem stal enako trdno kot jaz. Uprizoritveno sporočilo igralcev mora biti na istem nivoju, kot je moje. Sam sicer nobene predstave v zaključku ne zaprem. Problem vedno ostaja odprt vse do konca, tu pa so potem na voljo različne rešitve.«

Razrešiva vaš priimek Militarev, ki se ne sliši nič kaj pirniško. Kam se je potrebno vrniti, da bi ga pojasnili, v Makedonijo?

»Obrazilo »militari« je romanskega izvora in najbrž nima nobene povezave z Makedonci, niti Bolgari. Sam priimka nisem nikoli tako daleč raziskoval, pred leti pa sem postal pozoren, ko se je neki romunski skakalec v višino pisal Militari. Hči, ki je študirala na filozofski fakulteti, je to raziskovala in s profesorji so si bili enotni o tem romanskem obrazilu. Moji predniki po očetovi strani so se najbrž že v času Marije Terezije priselili sem v naše kraje.«

Kakšen je bil vaš gledališki začetek?

»Še kot otrok sem začel tu, kjer se pogovarjava, v pirniški dvorani. Moja prva igra je bila Tinče in Dinče. Igranje je na neki način že v družini. Mama je bila šolska upraviteljica tukajšnje šole, in je po drugi svetovni vojni režirala nekaj predstav. Igral sem tudi kot gimnazijec in kasneje, na medvoškem odru, pa v Šentjakobskem gledališču, v nekem trenutku, ko sem bolj po naključju kot ne prišel v družbo režiserjev, pa sem igranje tako rekoč povsem opustil. Seminarji Mileta Koruna, Marjana Beline, Poldeta Bibiča so me navdušili in od konca petdesetih let sem že režiral.«

Ob tem ste bili zaposleni v zunanji trgovini …

»Dolga leta sem bil v službi v Agrostroju, kjer sem urejal časopis, skrbel za oglaševanje, delal pa tudi na področju zunanje trgovine, predvsem na območju nekdanje Sovjetske zveze. Tam sem se seznanil tudi z delom režiserja Ljubimova, kar je kar precej vplivalo na moj razvoj. Zelo uspešen je bil naš Oder mladih v Medvodah, skupina, v kateri je na primer igral tudi danes znani igralec Janez Škof. Hodili smo na gledališke festivale v Beograd, Trebinje, v Avstrijo … V mladostnem zanosu smo delali predvsem drugačne predstave, ustvarjali smo neke vrste metaforičen teater.«

Ne komedij?

»Ne. Smo bili premladi, da bi igrali komedije, sicer tako značilne za vaške odre. Iz Medvod so nas pregnali in kasneje sem s skupino deloval naprej v Pirničah. Da bi vendarle v kraj pripeljal tudi drugačne predstave, sem si zamislil gledališki abonma, na katerega smo vabili ljubiteljske predstave iz drugih delov Slovenije in tudi iz zamejstva tako v Italiji kot na avstrijskem Koroškem. Tak abonma je bil takrat prava posebnost. S tem smo skrbeli tudi za izmenjavo med gledališči. Oni so potrebovali kakšno »crazy« predstavo, kakršne smo delali mi, mi pa kakšno luštno predstavo, da se bodo gledalci nasmejali. Ta abonma po 27 letih še poteka. Vsako leto razpišemo šest predstav, ogled zadnje pa je vedno nekje zunaj Pirnič. Letos gremo v Senovo.«

Rekli ste, da ste začeli režirati že konec petdesetih let …

»Moja prva predstava, ki sem jo režiral, je bila leta 1959 Pisana žoga Igorja Torkarja. To je bila takrat precej provokativna predstava, že če vzamemo, da je bil Torkar nekaj let po vojni politični zapornik in ne ravno priljubljen pri takratni oblasti. Zgodba govori o treh mladih fantih, ki jih sredi brezskrbnih študentskih dni zajame vojna vihra. Namesto da bi uspevali kot študenti in bodoči intelektualci, je vojna zaznamovala vsakega posebej. Ja, to je bila takrat res boom predstava.«

Kdaj ste se odločili, da se poslovite od redne službe in se spustite na nekoliko negotovo področje samostojnega kulturnega delavca?

»Sredi osemdesetih let. Mislim, da sem takrat na Koroškem režiral zelo uspešno predstavo na prostem, v zamejstvu še posebej priljubljeno Miklovo Zalo. V podjetju, kjer sem bil zaposlen, je prišlo do velikih sprememb, stari »agrostrojci« smo bili nekako na udaru, bilo je precej šikaniranja, sodelavci so izgubljali službe, pa sem na vrsto prišel tudi jaz. Sam sem dotlej že precej režiral, z uspešno Miklovo Zalo sem si lahko uredil tudi status kulturnika, zato sem se odločil, da se bom v prihodnje preživljal z režiranjem.«

Ravnali ste se po načelu »vsaka slaba stvar je za nekaj dobra« …

»Zame je bila ta odločitev zelo dobra. Bil sem že prepoznaven kot režiser. Vedno sem bil namreč ob službi zelo dosleden tudi pri svojem hobiju in amaterizmu. Vseskozi sem se na gledališkem področju tudi izpopolnjeval in izobraževal, tako da se nisem nikoli ustrašil, kako kakšno režijo izpeljati. Tu ni bilo ničesar po naključju. Mogoče edino to, da sem že po mami s seboj prinesel ljubezen do knjige in slovenskega jezika, v njeni družini pa so bili vedno povezani z odrom in še vedno je tako. Igralec ljubljanske drame Vojko Zidar je na primer moj nečak.«

Režirali ste po vsej Sloveniji in tudi v zamejstvu …

»Res sem veliko režiral. Od Jesenic do Žirov, Slovenj Gradca, do Črnega Grabna, Velikih Lašč sem odpiral nove in nove tekste. Zelo blizu mi je gledališče v naravi, zato sem režiral kar nekaj ambientalnih gledaliških predstav. Veliki projekti na Koroškem, kot so Miklova Zala, Požganica in podobni, so vedno doživeli dober odziv. Tudi v mojih Pirničah sem na prostem režiral Divjega lovca. Bil je pravi spektakel leta 1994 v Turncu pod Šmarno goro. Če bo tam kdaj uspelo urediti Šmarnogorski krajinski park, bi lahko Divji lovec spet zaživel.«

V svojo umetniško kariero pa ste zapisali tudi režije različnih prireditev, jubilejev in proslav od folklornih obletnic v Cankarjevem domu do prireditve ob 200-letnici Prešernovega rojstva v Vrbi.

»Projekt v Vrbi je bil zelo zahteven, naj je bil to že sam scenarij, kot tudi scenografija, igralska zasedba in sama uprizoritev. Poleg tega je treba vedeti, da je bilo 3. decembra že precej mraz.«

Kako si danes uredite rokovnik za posamezne sezone, v vsaki se podpišete pod vsaj štiri, pet premier?

»Ponavadi se že dogovarjam spomladi ali čez poletje za naslednjo sezono. Je pa včasih delo težko usklajevati. Vedno sem bil dosleden pri tem, da se nisem odločil za stvari, ki niso bile tudi meni zanimive. Nikoli nisem sprejemal režij, do katerih ne bi imel odnosa. Ljubiteljstvo jemljem kot neko gibanje, kot vzgojo, predvsem pa ne glede na to, v kateri kraj pridem, ne želim igralcem, ljudem, s katerim ustvarjam predstavo, vzeti njihovega jaza, tistega, ki ga v okolju, v katerem živijo, imajo. Če znaš poiskati, kje in kakšne so njihove vrednote, potem lahko tudi iz nekoliko bolj povprečnega besedila narediš veliko. Sam se vedno pri vsaki skupini najprej spoznam z njihovim osnovnim jazom, šele potem začnem graditi igro. Gre namreč za ljubitelje in ne profesionalce, ki igrajo za službo.«

Drži, značaj ljudi je po različnih koncih Slovenije precej raznolik, dejstvo pa je, da tudi ljudem ni potrebno igrati oziroma, da je bolje, da ne igrajo, če se pri tem ne počutijo dobro?

»Najprej je potrebno spoznati, kakšne so ambicije posameznih ljubiteljskih igralcev. Je ta prišel v skupino zaradi Jožice ali Micke, se je pridružil zato, da gre lahko od doma na kakšen špricer … ali res želi igrati. Sam sem si vedno za prvo nalogo zastavil vsakega posameznika pripraviti tako daleč, da ima gledališče zares rad, da vzljubi igranje. Potem šele začnem delati na drugih stvareh. Vsak igralec je potem sposoben priti do stopnje, ki jo pač zmore. Ne bo več napredoval, še vedno pa bo imel rad gledališče tudi na njegovi stopnji. Pomembno je, da je v vsakem igralcu to tudi neka iskrica za ustvarjalnost. Zato je zame vsaka premiera pravzaprav pogreb. Takrat izgubim družino, s katero sem delal nekaj mesecev, izgubim vse, dobre, hudobne, šantave, slepe … Vsega je konec, ostanem sam in če grem drugam, moram začeti na novo, graditi novo družino. To je razlog, da sem po vsaki premieri povsem izpraznjen.«

Na neki način učite najti smisel v igranju, kot ste ga nekoč našli vi?

»Lahko bi tako rekel. Še vedno izhajam tudi iz tega, da mora ljubiteljsko gledališče živeti iz nujnosti in potrebe duhovno in narodno ozaveščenega človeka … Funkcije ljubiteljskega gledališča in dela v njem so, da je umetniško, ustvarjalno kritično, idejno, informativno, vzgojno in pa razvedrilno. Tu je velika razlika med ljubitelji in profesionalci. Prvi morajo delati s srcem, drugi morajo obvladati obrt igranja.«

Katero obdobje v vaši karieri bi lahko označili za ustvarjalni vrh?

»Težko reči. Vsaka predstava je lahko ali vrh ali polom. Če sem na kaj ponosen, je to predvsem, da mi je doslej uspelo zanimirati veliko ljubiteljev, ljudi kulturnih društev v celoti za eno pošteno gledališko delo. To mi je pomembnejše kot lastne predstave in nagrade, ki sem jih dobil zanje. Seveda sem vesel, da sem pred leti dobil Župančičevo nagrado mesta Ljubljane, da sem od stroke prejel več največjih Linhartovih priznanj, veliko zadovoljstvo je, da so bile moje predstave najboljše na festivalih v Katowicah, v Beogradu, Trebinju, ponosen sem bil, da smo igrali na Borštnikovem srečanju, na nekdanjih festivalih malih odrov v Novi Gorici … Ampak vsega tega ponosa ne bi bilo, če mi ne bi uspelo animirati vseh teh fantov in deklet, mož in žena, da imajo radi gledališče. Brez njih ne bi dobil nobene nagrade.«

Kaj bi želeli še režirati, pa vam doslej ni uspelo, na primer, ker ni bilo prave ekipe, časa, denarja …?

»Takih besedil je kar nekaj. Moj nedokončan sen izhaja iz gledališča na prostem. Želim si v naravi postaviti Šmarnogorsko legendo o kozorogu. To je mit o Šmarni gori, pirniškem graščaku … Besedilo sem že dramatiziral in je pripravljeno, da bi ga režiral pod Turncem. Rad bi režiral Brechtovo dramo Dobri človek iz Sečuana, ki me spremlja že iz šestdesetih let. Sanjam o njem. Rad bi naredil Hlapca Jerneja, upam, da nam bo to jeseni uspelo v domačem gledališču v Pirničah, če bomo seveda imeli denar za to. Rad bi se spopadel z besedilom francoske avtorice Krik ljubezni, ki obračunava s pohoto in predvsem z igralci, tu je še tekst Konj med kulisami, ki v Sloveniji prav tako še ni bil uprizorjen, govori pa o odnosu javnosti do umetnosti, do gledališča …«

V kratkem pa vas čaka tudi filmska režija …

»Res je, drugo leto bom v sodelovanju s Televizijo Medvode režiral film o rojaku Jakobu Aljažu. Pokazati ga želimo na drugačen način, kot človeka, ki izhaja iz naših krajev.«