Javni sektor se bori za plače, privatni pa za delo

"Zdravniška stavka začasno odpovedana" beremo v časopisih, sedaj grozijo že šolniki. Tudi sodniki niso zadovoljni s svojimi plačami. Kdo bo naslednji?

Najbolj glasni so torej »nedotakljivi«. Zdravniški ceh postavlja zahteve državi, obenem pa se z vsemi štirimi upira privatizaciji zdravstva. V času socializma smo bili vsi neposredni proizvajalci, samo da smo nekateri imeli za predmet svojega dela t. i. neživo naravo, zdravniki, sodniki in šolniki pa ljudi. Čeprav smo bili vsi enakopravni, so bili prav člani teh skupin neposrednih proizvajalcev bolj enakopravni od navadnih ljudi. Kdor je želel dobiti boljšo zdravniško oskrbo, je moral bolj enakopravnemu zdravniku vtakniti v žep simbol izkoriščevalskega kapitalizma, namreč kuverto z določenim zneskom denarja. Zdravniki so si z dežurstvi, ki so pogosto potekala v času redne službe, dvigali svoje plače. Medicinska fakulteta je imela dolgo časa omejen vpis, čeprav je vseskozi primanjkovalo zdravnikov.

 

Ko smo Slovenci dobili samostojno državo in demokratično družbeno ureditev, so se »nedotakljivi« preselili k državnim jaslim in več ali manj nadaljevali s prejšnjim načinom dela. V privatnem sektorju so »organizacije združenega dela« postale delniške družbe, TOZD-i so postali d.o.o.-ji ali sektorji, vsi pa so bili slej ali prej postavljeni v vlogo, kjer so se morali boriti za svoj košček trga. Neposredni proizvajalci in samoupravljavci so postali delavci, njihova plača pa odvisna od razmer na trgu in njihove pridnosti. Delovno mesto in zaposlitev je postalo naenkrat velika vrednota. V nasprotju z njimi so v javnem sektorju nastala javna podjetja, financirana od lokalne skupnosti ali države, plače javnih delavcev pa več ali manj neodvisne od njihove produktivnosti. Razmere v zdravstvu so se začele počasi spreminjati šele s podeljevanjem prvih koncesij zdravnikom, v velikih zdravstvenih ustanovah, kot je npr. ljubljanski Klinični center, pa še vedno prisegajo na uravnilovko in se grejejo v državnih jaslih.

 

Sodniki so vzvišeni nad vzvodi potrošniške družbe, oni morajo ostati neodvisni in nedotakljivi. Medtem pa število sodnih zaostankov narašča, priča smo »pozabljenim zadevam« v sodniških predalih. Sodniški mandat je neomejen, tako rekoč dosmrten. Pravila si postavljajo sami. V imenu nedotakljivosti sodstva, njim pač ne sme nihče gledati pod prste.

 

Stavkovne zahteve javnih uslužbencev se kot kuga širijo po lepi slovenski deželi. Kljub pokončni drži ministra Gregorja, ki si je upal dregniti v osje gnezdo, vlada zahtevam nedotakljivih počasi popušča. Razumljivo! Armada 160 tisoč ljudi, ki jih država preživlja, je velika, njeni vojaki pa spretni v manipuliranju množic Slovenčkov, ki se bojijo povzdigniti svoj glas. Žal. Kajti prav oni bodo morali odstopiti svoj košček kruha, da si bodo nedotakljivi lahko okrasili svojo torto.

 

Marjan Bajt