Ptičje krilo (4)

Tako se je na spletu imenoval sedemindvajsetletnik iz okolice Novega mesta.

Strojnik, ki je pri petindvajsetih ugotovil, da bi se mogoče vpisal na fakulteto. Kasneje se je izkazalo, da manj kot desetka pri izpitih sploh ne pride v poštev.

Po nekaj dneh dopisovanja sem vedela o njem praktično vse. Na 'prvo žogo' se mi ni zdel 'nevaren' in sem mu pustila telefonsko številko. S pridom jo je izkoristil. Klepet je bil običajen, po kakšnem tednu pa se je začela drama. Ptičje krilo se je namreč ves večer zabaval po ljubljanskih lokalih, alkohol mu je vlil poguma in fante me je celo noč klicaril, češ da je zaljubljen vame. Ko sem se odzvala drugič na enega tistih stotih klicev, sem mu napol v snu zabrusila, naj ne nori in me pusti spati.

Čvekal je nekaj o tem, da me je videl na fotografiji, da je to dovolj, da sem prijetna sogovornica, kar pa pri njem sploh odtehta. Res je videl mojo fotografijo, jaz pa sem videla nekaj njegovih, vendar mi je z elektronsko pošto pošiljal le takšne, kjer pravzaprav ni bil razpoznaven.

Naučila sem se, da fotografijam na spletu ne zaupam. Velikokrat je oseba na njih fotografirana tako, da je videti bolje, včasih celo drugače, kot je v resnici. Sem že doživela šok, da je bil fant fotogeničen, realnost je bila drugačna. Izkazalo se je na primer, da je za pol glave manjši od mene, govorna napaka je pa v tistem trenutku glede na velikost in dolžino njegovega nosu še najmanj prišla do izraza. Znašla sem se v položaju, ko sem skoraj na glas rekla: kako veeeeelik nos … Močno sem se ugriznila v jezik, nič kaj prepričljivo pohvalila okvir očal, zlila kavo vase in po petih minutah ušla z 'navideznega' zmenka.

Ptičje krilo se je torej odločil, da mi s telefoniranjem pokvari noč. Mimogrede mu je še uspelo razložiti, da je na pogojni, ker se je nekoč v preteklosti odzval na izzivanje vaškega pretepača. Prisolil mu je eno na profesionalni, boksarski način, pa je vaški frajer obležal v mlaki krvi.

Ker se 'telefoniada' ni nehala, me je minilo, da bi Dolenjca sploh srečala. Najprej sem poskušala na lep način. Razložila sem mu, da me njegovi nočni izpadi prej odbijajo kot privlačijo. Ni zaleglo. Na koncu nisem več dvigovala telefonov. Telefonski klici so postajali redkejši, niso pa prenehali.

Preteklo je pol leta in s prijateljico sva se odpravili na koncert Marylina Mansona v Ljubljano. Ko sva stali pred vrati in kupovali karto, me je kar na enkrat nekdo nič kaj nežno udaril po zadnji plati. »Čau bejbi.« Pred menoj se je pojavil majhen moški. Pobrita glava, roke polne tetovaž, mrmrajoč glas, nasmeh pa mu je pokvaril le še spomin na vrsto lepih zob.

Najprej nisem vedela, čigav film je sedaj to: moj ali njegov. Počasi sem sestavila manjkajoče delčke in dojela, s kom imam opravka. Razložil mi je, da sicer ne gre na koncert, vendar je prišel s kolegico, ki naj bi bila strašna Mansonova oboževalka. Krilil je z rokami in izkoriščal bližino za prikrite dotike, se obnašal kot stari ljubimec, ki se s potuhnjenim nasmehom veseli zadrege sogovornika. Iz minute v minuto me je bolj spominjal na Goluma. Nekajkrat sem mu namignila, da nisem sama, vendar se je pobral šele, ko sem se zadrla na njega, kaj mu vendar ni jasno.

Odšel je na drugi konec pločnika, se naslonil na drevo in strmel vame. O njegovi kolegici ni bilo ne duha ne sluha. Spet so se začeli telefonski klici. Nisem odgovarjala. Poiskal me je na spletu in me na pogovornem kanalu okrcal, češ, kako hladna sem bila do njega. Še enkrat sem mu razložila, da nisem bila sama in da pač nisem pričakovala tovrstnega 'presenečenja'. On si je zadevo tolmačil po svoje, ker 'je bilo res neumno od njega, da mi je razlagal, da je prišel s kolegico na koncert in me delal ljubosumno'.

O Bog, sem si mislila, naj jutri na izpitu dobi osem, da bo svojo odvečno pozornost usmeril v maltretiranje profesorja, zakaj ni dobil deset.