Za začetek ohcet

Besedilo: Igor Kavčič
ponedeljek, 28. april 2008 / 06:00

Ne. Jernej Tozon se še ne bo poročil. Čeprav je pred dnevi že "podpisal" za resno zvezo s Čuki. Ni ga strah petja in glasbe, bolj se bo treba navaditi na vse, kar sodi zraven. Ko občinstvo reče: "Je pa čeden tale tanov Čuk."

Kako je bilo torej? Je res, da te je Jože vzel na priporočilo oziroma si postal Čuk takoj, ko si se pojavil, ne da bi zapel?

»Niti na pamet mi ni prišlo, da bi se prijavil na avdicijo za Čuke. Ravno mene čakajo? Potem pa smo se v Sori, kjer brat vodi kvartet Rožca, v katerem pojem tudi sam, pogovarjali na to temo in je drugi brat Miha, ki je režiser in je posnel že nekaj spotov za Čuke, omenil, da bi bil pravi za Čuke. Bolj v šali kot zares sem rekel, OK, uredi termin, pa grem na avdicijo. Nekaj trenutkov in že je bil dogovor sklenjen. Dobila sva se na kavi in Jože se je ekspresno hitro odločil, da sem pravi. Da mu dober občutek, neki instinkt, na katerega se vedno zanaša, že celo noč pred najinim srečanjem ni dal spati. Počakaj, da kaj zapojem, sem vendarle predlagal. Naslednji dan sem prišel do njega in mi je dejal, naj zaigram na kitaro kakšen komad. Rekel sem, da ne znam nobene od Čukov. Nič zato, ti samo igraj. In sem začel s Poletno nočjo in ga navdušil. Naslednji dan me je samo še poklical, kdaj začnemo.«

Drugi z avdicije pa ...?

»Ne vem, kako je bilo z drugimi. Jože mi je rekel, da ima tri odlične pevce, ki znajo njihove pesmi od a do ž in so tudi že z njimi nastopili, a je vendarle čakal na instinkt. Da bom malo bolj zagrabil za delo in se bom že naučil.«

Tako lahko torej?

»Niti ne, saj sem se, ko sem dobro premislil, nekoliko ustrašil. Skupina, ki ima tradicijo in veliko igra, z dekletom ne bom noben konec tedna skupaj, televizijski nastopi … Ampak če se že enkrat odločim za to, ne bo samo za eno leto. Poleg tega sem ravno zaključil vzgojiteljsko šolo za predšolske otroke in sem se že dogovarjal za službo. Oboje skupaj pa najbrž vsaj na začetku ne bi šlo. Jožeta sem poklical nazaj, da ne vem, on pa, naj neham razmišljati o tem, da bo lažje, samo da bomo začeli. Potem sem se pogovoril z domačimi, ki so me prepričali.«

Kakšno je bilo doslej tvoje življenje s Čuki?

»Da bi jih kdaj posebej spremljal, ne morem reči. Bil sem na veselici, dveh, na katerih so igrali, nikoli pa nisem bil neki strasten oboževalec Čukov. Strinjam pa se, da so eden najboljših slovenskih bandov, ki je že dvajset let na sceni. Všeč mi je, da je vsaka njihova pesem drugačna. Ne igrajo le ene zvrsti glasbe, njihov razpon je širok od glasbe za otroke preko popa do narodnozabavne.«

Treba se bo naučiti vsaj štirideset skladb …

»Šestdeset. Pozabil si, da igrajo tudi narodnozabavno varianto.«

Danes je za pevca ali pevko precej pomemben tudi dober zunanji videz …

»Meni gre to sicer na jetra, čeprav na žalost je tako. Vse se gradi samo še na imidžu. Še glasba je vezana na to in ne obratno. Najprej manekenka, potem pevka in zraven vsaj še televizijska voditeljica. To mi gre na živce. Tudi to, da vsi govorijo v glavnem, da sem čeden …«

Oči ne varajo, kajne? Menda Plestenjak zaradi tovrstne konkurence ne prihaja več tako pogosto v Škofjo Loko?

»Ha, ha … Ne bi o primerjavah. Plesti je Plesti, za nas Ločane eden in edini. Tako kot sem jaz Jero, eden in edini.«

Tudi Kekčeva pesem, ki jo je pred skoraj šestdesetimi leti pel tvoj oče, je ena in edina …

»Takrat je imel kakih deset let. Pel je vse pesmi za prvega Kekca. Tozoni so bili sploh precej muzikalni, cela družina. Tudi mi vsi nekaj igramo in pojemo. Oče, mama, mi otroci. Brat Urban je šel tudi po očetovih stopinjah in ravno pred časom končal glasbeno akademijo.«

V glasbenih družinah ponavadi otroke čaka glasbena šola, ti je šlo to kdaj na živce?

»Ne, sploh ne, čeprav klavirja nisem končal na nižji glasbeni šoli. Mi je pa šlo na živce to, da smo vedno, kadar so prišli obiski, morali igrati …«

Se kaj zbujaš ponoči? Potno čelo, velike oči, strah?

»Prvi teden sem samo sanjal o tem, v kaj sem se spustil. Panika.«

Že vadita skladbe z Jožetom …?

»Vsak dan vadimo pri Matjažu (harmonikarju) doma. Repertoar smo šli skozi, zdaj bomo začeli prepevati … To meni ni problem, bolj so problem besedila, ker jih je res veliko.«

Boš pa s papirjem, kakšnim »plonkcem« na kitarskem vratu …

»Nič ne bo.«

Na pamet?

»Pa ja, saj mi bodo na začetku drugi fantje pomagali. Tudi sem bil vedno mnenja, da se ne moreš »švercat« s teksti.«

Krokodilčki, Huba buba, Hugo, Zanzibar …

»Saj pravim, da imajo zelo raznolik repertoar. Dve uri samo za otroke, zvečer, ko na veselico začne prihajati mladina in starejši, pa pridejo ostali »bolj resni« komadi.«

Ti je kakšen tekst bližji kot drugi?

»Všeč so mi njihove balade in glede na to, da z mojim kvartetom pojem ljudske in narodno glasbo, mi je všeč recimo Kraljestvo naše sreče.«

S prvo novo pesmijo in nastopom v As ti tud noter padu? si bil kar prepričljiv, kdaj bo na vrsti prvi javni nastop?

»Po praznikih. Desetega igramo na neki ohceti.«

Khmmm …?

»Na Šmarjetni gori. Ohcet bo ravno prava za začetek.«