29. Slovenski knjižni sejem

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. november 2013 / 11:46

Prav posrečeno se mi zdi, da izide 200. nadaljevanje našega knjižnega podlistka ravno v času 29. Slovenskega knjižnega sejma (SKS); ta se godi v Cankarjevem domu v Ljubljani, odprt bo še do nedelje zvečer. Knjižni sejem ni navaden sejem. Zame je neke vrste romanje. Tudi na ciljih velikih božjih poti so božjepotniki ob duhovni prejeli tudi snovno hrano, ob cerkvah so bile zmeraj tudi stojnice z razno ponudbo. Posebnost knjig je v tem, da v enem kosu združujejo snovno in duhovno. Na papirju med platnicami je natisnjeno sporočilo, ki se bere in človeka čustveno in duhovno obogati. Enako velja za e-knjigo; tudi ta potrebuje hardverski nosilec, da lahko posreduje softversko vsebino. Kar se mene tiče, med tiskano in elektronsko knjigo sploh ni tako velikega nasprotja. Katero kdo izbere, je bolj stvar navade in okusa. Sam imam raje tiskano knjigo, le krajša sporočila berem na ekranu. Še prestavljati pa si ne morem, da bi na ekranu bral Vojno in mir; raje bi šel peš na pot iz Vrbe do Jasne Poljane in spotoma na walkmanu poslušal zvočni posnetek besedila; če ta sploh obstaja …

»Julijan Barnes, predlanski Bookerjev nagrajenec, pravi, da je branje edina prava stvar v življenju. 21. stoletje je ustvarilo dihotomijo, ki je prej ni bilo. Med knjigami in branjem. Zdaj je razlika med ljubiti knjige in ljubiti branje. Branje se seli s papirja na zaslone pametnih telefonov, bralnikov, tabličnih in prenosnih računalnikov … Naj je kakršnokoli že, branje še nikoli do sedaj ni bilo tako pomembno. Branje je ključ za razumevanje sebe in sveta okoli nas. Branje odpira vrata.« Tale navedek je s spletne strani SKS. Kljub temu, da sem v teh rečeh konservativec – branje in knjiga sta zame sinonima – se z navedenim strinjam. Bistveno bolje je, da ljudje berejo, četudi z bolj sodobnih nosilcev besede, kot če sploh ne bi brali. Na sejem pa kljub temu pojdite in kako knjigo tudi kupite, res dobre se dobijo po zelo ugodni ceni. – Pa še o letošnjem Schwentnerjevem nagrajencu – za delo pri razvijanju bralne kulture. To je Jože Zupan, gorenjski rojak, ki živi v Šentrupertu na Dolenjskem in je eden najbolj zaslužnih za razvoj Bralne značke. S knjigami se je srečeval po starem; najprej v skrinji na podstrešju, v knjigarni na Bledu, kamor se je vozil s kolesom, v knjižnici Kulturnega društva na Bohinjski Beli, kjer je bil tudi prvi režiser Milene Zupančič v predstavi Čarobna paličica, to pa je napisala legendarna Kristina Brenkova …